O, dali ste mi veliko pojasnil-hvala!
V bistvu sem začela to debato, ker imava s prijateljico malo slabo vest, da nisva peljali najdenčka kar k veterinarju, da bi pogledal, če ima čip ali ne. Nama se je pač zdelo, da ga sigurno nima, ker ga nisva otipali in se nama je zdelo brezzveze, da ga voziva na pregled glede čipa. Naju je pa potem nekaj časa skrbelo, kaj če je psa odpeljal človek, ki sploh ni bil njegov lastnik!?! Sicer sem napisala, da ga je pes prepoznal, ampak kuža je bil zelo prijazen do vsakega človeka... Nama s prijateljico tisti človek ni bil preveč všeč, bil je nekako zadržan, skoraj neprijazen, praktično se nama ni niti zahvalil, psa je sicer poklical po imenu (Reks, kar ni prevelika umetnost glede na to, da je podoben nemškemu ovčarju), kuža je tekel k njemu in ga pozdravil, ampak ni se nama zdelo, da bi bila ali pes ali gospodar preveč navdušena en nad drugim... Na vem, no, jaz bi bila presrečna, da sem našla svojega psa... Res pa je, da je potem pes brez oklevanja skočil v njegov avto. Tako da upam, da je bilo potem vse ok... Sedaj pa se tolčem po glavi, da psa nisem peljala k veterinarju, da bi pogledali, če ima čip in kdo je pravi lastnik
Sicer morda res ni bil čipiran in ne bi ugotovili nič in je vseeno bolje, da ga je nekdo odpeljal, kot pa da bi končal v zavetišču... So me starši potem tolažili, da tisti človek ni sam kriv, če mi ni bil všeč in če je bil slabe volje in da to še ne pomeni, da ni bil lastnik, pa da mogoče mu pes non-stop uhaja, pa ga vsepovsod išče... No, sedaj je, kar je, potem tega psa ni več nihče iskal, mene pa zanima, kaj mislite vi: ali je pametno povsod razglašati, da ste našli psa (npr. po radiu), ker se zna zgoditi, da ga odpelje kakšen kmet, ki rabi čuvaja na verigi, pa še nič ne rabi plačati? (To je verjetno problem bolj na deželi). Ali mislite, da so ljudje dovolj pošteni, da ne lažejo o lastništvu...?