Tako vedenje za AST-e ni značilno...spet bom izkoristila priložnost in še enkrat poudarila pomen rodovniške vzreje in nakupa rodovniških psov.
In zakaj bi jo pravzaprav želela dat stran?
Ker imaš psico, ki se očitno nečesa boji in kaže preko agresije svojo plašnost in nesigurnost?
Treba bo pljunit v roke in zavrtet kak telefon, za posvet z nekom, ki ti bo lahko v živo pokazal kako in kaj.
Sploh pa...kakor čudno se tole sliši - to še ni tak velik problem in res ne vem, zakaj bi jo morali dat stran. Predvidevam, da ne hodite cele noči po sprehodih, da bi bilo to tako pomembno. Sploh pa mora bit pes na povodcu in tako ne bo mogla narest škode.
Jaz bi po prebranem svetovala, da jo postopoma navajaj na te situacije. Ponoči, ko sta zunaj, naj se vama približa prijateljica in ko Pupa začne lajat, ji poskušaj preusmerit pozornost. Če ti to uspe, naj pride prijateljica do vaju in ji ponudi kak priboljšek.
Pri Gaji, ki se dere ko zmešana, če jo kaj preseneti(tudi ponoči), to rešujem tako, da opazim to ''presenečenje'' prej in ji začnem govorit: ooo, Gaja, gleeej, kdo pa je to? Ja, kdo pa jeeee? in cvilim in se nasploh bedasto obnašam, ampak dosežem to, da tamala začne mahat z repom in da bi šla rada povohat, kar je popolno nasprotje tega, kar bi želela naredit, če ne bi jaz prej posredovala
Na podoben način smo rešili(oz. omilili) probleme s klobuki in kapami, pa očali in brki pa dežniki pa...
Pri psih pa...meni je tukaj pozitivna motivacija odpovedala, ker pač preusmerjanje ni šlo, niti ni bilo časa klikat, zato zadostuje oster NE in pa sprememba smeri. Če še ne gre, potem pali priboljšek pod nos in pa pohvala. Sčasoma smo dosegli, da se ne vleče več k psom toliko in da se ne obnašamo, kot da smo podivjani, s steklino okuženi medvedje