To je pismo, ki sem ga pod "zasebno" pred dnevi poslala ga. "Hovakaj"
Rada bi ti še jaz opisala svoje občutke, svoje videnje celotne zadeve. Morda bom nekoliko dolga, toda zdi se mi prav, da veš, kako čuti druga stran. Ko boš prebrala ta sestavek te prosim, da se postaviš v Evino kožo ali pa si zamisliš, da je na mestu Arfa tvoja ljubljena Alessa in morda nas boš celo razumela.
Arf se je res izgubil. Prav gotovo je to Evina napaka, saj bi moral biti vedno pod nadzorom, če ne bi šlo drugače, bi moral biti vedno na vrvici. Dekle se je pač zanašalo na to, da je vedno ležal pred hišo, saj se je z njim ogromno ukvarjala in hodila na dolge sprehode, zato je bil doma vedno nekoliko utrujen in je zadovoljno ležal pred hišo.
Arf je imel nekaj sreče v svoji veliki nesreči. Nesrečo v tem, ker ga je Eva iskala, zelo iskala, kakor je vedela in znala, pa ga ni našla. Res bi jaz morda naredila še nekoliko več, toda jaz sem mnogo starejša in imam skoraj 30 let izkušenj s kužki. Marsikaj sem doživela, marsikaj prebrala, marsikaj slišala. Kljub temu sem prepričana, da je Eva naredila veliko in da se je potrudila.
Arf je imel tudi kanček sreče, našla sta se z gospo, ki je zanj lepo skrbela. Temu ne oporekam. Toda v njegovi sreči je bila tudi nesreča, da ga gospa očitno že od samega začetka ni želela vrniti. Arf se je sicer navadil na nov dom, toda nekje ga je iskalo in za njim jokalo 21 letno dekle.
Zakaj mislim, da ga gospa ni želela vrniti?
1. Zato, ker si ti sama napisala, da se bo kuža težko znova privadil majhnega stanovanja. To mi daje vedeti, da ste preverili kje smo doma, najverjetneje ste se celo zapeljali mimo in tako ugotovili, da živimo v bloku. Toda resnica je drugačna. Eva je na Mirni stalno prijavljena, začasno bivališče pa ima drugje, ker živi s fantom, Arfom in muco na starejši kmetiji.
2. Gospa je Arfa, takoj ko ga je našla odpeljala k veterinarju in dobila Evine podatke - tako je povedala sama. Ni nas poiskala, ni kontaktirala. Lahko bi napisala dopisnico in jo vrgla v poštni nabiralnik in zadeva bi bila rešena. Lahko bi psa odpeljala v zavetišče. Ukvarjaš se s psi in prepričana sem, da dobro veš, da čipiranega in tetoviranega psa NE BI uspavali. Poiskali bi nas, ali pa bi se Arfova slika našla na internetu v katerem izmed zavetišč. Najdene pse v zavetiščih smo namreč redno spremljali, še dolgo časa po Arfovem izginotju.
3. Zato, ker sedaj, ko se je pojavila želja po prepisu psa in rodovniku, se je vse naredilo na temu, da bi se pridobila informacija kako do rodovnika. Najraje brez vedenja lastnice, a to na srečo ne gre. In ker ne gre, si ti sama napisala: "Kam se je preselila, pa je sedaj drugo vprašanje, ki mu zaenkrat nihče ne ve odgovora. Ampak, bomo nekako poskušali tudi to "zvrtat" ::)ni vrag."
Veseli bi bili, ko bi to "zvrtali" 10 mesecev prej. Resnično veseli in lahko ti zagotovim, da bi gospa v tem primeru dobila lepo nagrado.
Torej, ko se je pojavila želja po rodovniku, se je v to "vrtanje" vložilo ogromno truda. Kar z dveh strani smo bili obveščeni, da je kužek živ in zdrav in da živi nekje v okolici Novega mesta. Ena od teh dveh strani, je internet, druga pa očetov sodelavec, ki mu je dal neko telefonsko številko. Žal ne vem kdo je bil na drugi strani, le to, da to ni bila številka najditeljice, ampak se je na drugi strani oglasila neka gospa Andreja. Zakaj je bil potreben ta ovinek? Moje mnenje je, da zato, da se prekrije kje naš kuža živi.
Po tem telefonskem pogovoru, ko naj bi gospa najditeljica dobila telefonsko številko, smo morali še čakati in čakati. Zraven vsega smo brali na internetu, kako je Eva zavrgla psa ..... Mirila sem Evo in njenega očeta in jima govorila, saj bo poklicala. Ne, gospa ni poklicala. Sama veš, da si vsak dan napisala, danes popoldan bo poklicala. Toda klica ni bilo. Včeraj zvečer zadeve nisem mogla več miriti. Nekaj neprespanih noči, s telefonom povsod, še na WC, Eva je imela drisko ... to je rezultat čakanja na klic in to je naredilo svoje. Eva je včeraj prišla domov na Mirno, ker je upala, da boste poklicali vsaj njo, vsaj sedaj, ko je bil na forumu objavljen njen oglas s tel. številko in ste lahko videli, da je psa resnično iskala. Doma pač nima signala oz. je ta zelo slab.
Ker se ni kljub obljubam nič zgodilo na strani najditeljice, sta Eva in njen oče morala vzeti zadevo v svoje roke. Posvet na policiji, veterinarski kliniki, kinološki zvezi in veterinarski inšpekciji. Zaradi tega, ker sem čutila, da zadeve ne bo več moč mirno peljati, sem ti včeraj zvečer napisala sporočilo. Ker ni bilo odgovora, stvar pa je bila resna, sem te zjutraj tudi poklicala.
Zadeva se je končala kot se je. Zdaj ko berem poste na forumu za nazaj lahko rečem le tole. Najprej se je iskal rodovnik, ko pa je postalo jasno, da je pes zaželjen, se je začelo pa o odškodnini. Vprašam te zakaj? Zato, ker si je psa protipravno prilastila? Zatajitev - je rekel policist - 208 čl.; Leto dni zapora.
Po telefonu si mi rekla, da ni njena dolžnost, da nas išče. Sedaj ti povem, da je. Dolžnost vsakega najditelja vsake stvari je, da poišče lastnika ali pa zadevo primerno prijavi. Torej zavetišče ali policija. Vsekakor si najdene stvari nihče NE SME KAR PRILASTITI!!!
Povedala bi ti še to, da Evin oče ni robantil okrog hiše. Govoril je mirno, vendar hladno in preudarno, kar se po vsem tem ni za čuditi. Tudi on je prizadet, tudi on ima srce. Gospo Julito je vprašal koliko časa se ukvarja s psi, pa mu je odgovorila, da več kot je on star, več kot 50 let. Ne vem, če je bil to ravno pravi trenutek, da se gospa norčuje. Predno smo odšli je starejša gospa želela imeti odškodnino. Po vsem tem, on o odškodnini seveda ni več razmišljal. Rekel je: "Veseli bodite, da nismo prišli s policijo in zahvalite se gospe Tanji, da se je zadeva rešila tako kot se je." Pri odhodu pa je rekel tudi hvala in adijo.
Lahko ti povem, da bi gospa, v kolikor bi poklicala prvi ali vsaj drugi dan, prav gotovo dobila nagrado. Ne takšno, kot pred 10 meseci, vendar bi pokrili vsaj stroške. Tudi na to, da ostane kuža čez praznike še pri njej, sem Evo pregovorila. Težko, a vendarle. Toda gospa jo je raje pustila v nemilosti, čakanju. Ali se ni znala postaviti v njeno kožo ali pa ni razumela Evine ljubezni do Arfa!
In če je gospa imela Arfa renično rada - potem ji je lahko nagrada ljubezen, ki ji jo je Arf izkazoval vseh 10 mesecev. Nagrada ji je potem tudi to, kar sem prihranila, da ti napišem čisto na koncu.
Arf je Evo spoznal po nekaj trenutkih. Prišel je k njej ko je počepnila na tja, povohal svoj stari povodec in jo začel lizati po obrazu, pokazal je prvo veselje. Ko smo prišli domov, mu nekaj minut ni bilo še vse jasno. Z nosom je vohljal po zraku in se obračal v vse smeri. Pri sosedih je lajal njegov stari prijatelj. Imela sem občutek, kot da se želi spomniti, kdo je že to. Po petih minutah, je skočil k Evi, zadovoljno cvilil, opletal s celim telesom in jo lizal, lizal po obrazu. Polizal ji je vse solze sreče, ki so ji tekle v potokih. Medtem ko smo na vrtu spili kavico je na obisk prišel tudi stari prijatelj - starejši mešanček. Gospoda sta se lepo pozdravila, prelulala ves vrt in s kremplji pokosila skoraj vso travo. Imela sem občutek, da Arf nikoli ni bil odsoten. Ne resnično ni bil. V Evinem srcu, nikoli.
Sedaj ko to pišem Arfi spi. Eva mi je napisala, da ima slučajno na postelji tisto Playboy posteljnino, na kateri je že slikan in ki sem jo objavila na internetu. Trenutno imajo novo težavo. Evin fant je namreč ostal brez postelje
Lep pozdrav in še enkrat, resnično hvala v našem imenu. Želimo ti veliko lepih, srečnih trenutnkov s tvojimi ljubljenčki.
Andreja