Ja itak ima tudi vsaka žival svoj karakter, beagli so pa večkrat nepredvidljivi. Žana smrekce sploh ne šmirgla, pa bi mislila, da jo bo. Nasploh že zelo dolgo ni ničesar uničila, če pa najde kje kaj kar samo diši po hrani, pa hoče pridt do tistega in potem tudi lahko kaj strga. Zadnjič je bila na pultu mal preveč spredaj vrečka, v kateri je bil prej kruh, pa je bila vrečka na sto koščov strgana, ko smo prišli domov, kruha pa ni dobila, ker ga ni bilo več notri, smo ga dali v skrinjo, to je morala bit razočarana, pa tko se je matrala
Ancka Pomarancka - glede spuščanja: jaz jo spuščam, tam, kjer po mojem laičnem mnenju ni toliko nevarnosti, da bo kje kakšne zajec ali pa da vsaj ni ceste blizu, ampak nikoli ne veš, če bo beagle zavohal sled, bo vsekakor šel za njo, pa ne glede kako je vzgojen, takrat še tako dober odpoklic ne pomaga. Se pa da preden začne tečt v mseri sledi, še psa zamotit in preusmerit, če še ujameš zadnji trenutek, preden jo popiha. Mi naredimo ful galamo, jo na glas kličemo, pa z vrečko od priboljškov šumimo, pa kakšen nanana, pomaga
in tako je že večkrat nazaj prišla, ko je sicer že zavohala sled, enkrat celo, ko je pred njo stekel zajec. Najbolj problem je, ko se dela mrak oziroma kasenje, takrat živali pridejo na plano. Če pa bi hotel, da beagle ne bi nikoli ušel, ga pa ne bi smel nikoli ampak prav nikoli spustiti, to se pa meni zdi preveč kruto. Meni je dejansko v treh letih ušla enkrat in to v Tivoliju, kjer se je pravzaprav izgubila in so me poklicali, ker ima številko na ovratnici, je pa pri Čolnarni jedla nekaj po tleh čist skulirana
Takrat sem se najbolj bala, da bi šla ven iz Tivolija v mesto in na cesto, tisto je pa kriza.