Ta vikend sva se udeležila še zadnjih dveh razstav letos. V soboto smo jo mahnili v Vrtojbo, kjer sta se Sambo in Ula ponovno zabavala v junior handlingu in dosegla 5. mesto. V nedeljo smo se podali v Zagreb na specialno razstavo belgijskih ovčarjev, ki je zaradi sočasne zaključne agi tekme na Hrvaškem žal bila rahlo okrnjena. Hrvaška agi kolegica Melinda je pomagala pri organizaciji agi tekme, zato na razstavo ni bilo njene laekenoiske Friede, zaradi družinskih praznovanj pa na razstavo niso mogli tudi slovenski belgijci Jarc in Petrini tervuerenski punci. Verjamem, da bo naslednje leto datum bolj ugoden in bodo na razstavi vse štiri različice. Kakorkoli, dan je bil zelo zanimiv, saj smo za začetek tako zalutali, da smo od meje do nogometnega kluba (ki je oddaljen največ 10km) naredili približno 60km bonusa
, še čudno, da nismo šli v Zagreb preko Moskve
...
No, ko smo le prispeli na prizorišče sva s Sambotom samo letela v ring, kjer sva dobila oceno odlično v razredu prvakov, nastopila skupaj s samcem iz razreda zrelih in zmagala, potem pa še v konkurenci s prijateljico Esso in osvojila BOB. Nato so bili na vrsti malinoisi in s Sambotom sva se pomerila z zmagovalcem za naslov najlepšega psa razstave. Zmaga lokalca ni bila presenetljiva, četudi je bila utemeljitev privlečena za lase - bojda je tisti pes bliže standardu (hudo dvomim, z diskvalifikacijsko belino
) in ima boljše gibanje. Ampak to je del igre in nikakor ne razlog za slabo voljo, mi je pa dan popestril starejši par, ki je po odločitvi stopil do mene in se mi začel opravičevati za sodnikovo odločitev in da se je kaj takega zgodilo pri njih, pa tako od daleč sem prišla, pa da kako se je lahko to zgodilo, da je tisti pes premagal Sambota
... Vsekakor ju je stvar ganila precej bolj od mene in se jima lepo zahvaljujem za navijanje, tako kot še nekaterim starim in novim znancem. Na koncu so priredili še tekmovanje v handlingu, torej predstavitvi psov, kjer sva na veliko navdušenje že omenjenega para zmagala midva in tako osvojila še en pokalček
. Mislim, da je tako tekmovanje zelo lepa in koristna poteza, saj se večina ljudi ne udeležuje razstav in se torej ne zna primerno obnašati in psa pravilno predstaviti, pravilna predstavitev pa precej olajša delo sodniku, poleg tega pa je videti precej lepše kot zakrivanje pogleda na psa, ki po možnosti po ringu poskakuje kot privezan mustang. Pohvalno in upam, da bojo s tovrstnim izobraževanjem oz. predstavitvami nadaljevali tudi v prihodnje. Po koncu razstave smo si privoščili še lep sprehod po vrhu nasipa, da smo lahko vsi pretegnili noge in užili prekrasen sončen dan.
In s tem je najina tekmovalna sezona zaključena. Borila sva se v agiju, kjer sva kljub ne najbolj uspešnemu letu
izredno uživala, borila sva se v rally obedienceu, kjer sva na 3 tekmah od 4 stala na stopničkah, poleg tega pa sva se borila še v razstavnem ringu, kjer sva se prav tako izkazala in kljub zrelim letom uspešno konkurirala tekmecem
. Zdaj pa Sambeka čaka še ena bitka, v kateri se bo nedvomno dobro boril in verjamem da tudi zmagal. Vse kaže, da ima Sambo tumor v nosni votlini. Takega tumorja si baje ni pametno omisliti, saj so v 90% maligni, skorajda nemogoči za operacijo, dobro pa je, da smo ga odkrili v zelo zgodnji fazi in upam in verjamem, da ga bomo lahko uspešno odpravili. Trenutno zbiram informacije, dogovarjam se za bioterapijo, čez kake dva tedna pa bo padla odločitev, kako naprej.
Lep pozdrav vsem ljubiteljem belgijcev od naju s črnuhcem, ki te dni uživa v blatnih sprehodih in crkljanju ob ognju, za konec pa še nekaj fotk z bovških počitnic z začetka oktobra
Čeprav sem imela tako zakočen hrbet, da sem komaj hodila, sem se zainatila za it v hribe - in smo šli, v prelepem sončnem dnevu, da smo prišli... med oblake, da nisi videl 10m naprej
Minuta sonca!
Sambo in Essa
