Ajoj, Ana, zakaj pa zdaj to
. Škoda, res je bil pravi belgijec. Si ga pa vsaj še enkrat videla in ga boš ohranila v lepem spominu...
Deteljica, v borderski temi nekdo napiše, da je sestrična od sosede mogoče videla nekaj, kar je ličilo na borderja, pa se sproži prava akcija in se napiše 3 strani ugibanj, za katerega psa gre, tule pa dam še fotko, pa nikome ništa
.
Drugače pa... Pot spoznavanja je taka, da bi malemu lahko bilo ime kar Travma. Da dooooolgo zgodbo na čimbolj kratko povzamem, v eno madžarsko psico sem se zaljubila že nekaj let nazaj in na njenega mladiča čakala dobra 3 leta. V tem času so jo parili, z meni nezanimivim samcem, zato sem leglo izpustila in čakala na kombinacijo z meni zelo všečnim italijanskim samcem. Medtem se je napovedalo še eno zelo zelo všečno leglo in tako sem imela kar dve rezervaciji. Lani jeseni sem se že malo pripravljala na papija in jasno, z mojo srečo - madžarska psica je ostala prazna, druga se sploh gonila ni
. Po tem sem spet čakala na Madžarko, si naredila še plan B, v glavnem, v enem letu mi je šlo po vodi kar 6 kombinacij
in sem bila že čisto stravmirana, nazadnje sem popenila in preklikala 50 psarn in videla nekaj všečnih legel. Med drugim tudi eno na Češkem, mama je psica, ki mi je bila tudi že dolgo časa všeč, samec pa je nečak omenjenega ita. samca. Pisala sem vzrediteljici, s katero sva se na razstavah že videli, a nikoli komunicirali, rezervirala mladiča, po ne tako dolgem, a toliko bolj intenzivnem travmiranju in pogovoru z obema planoma B sem se le odločila, da imam dovolj vsega in da grem po mladiča. S prijateljico sva se odpravili na Češko, kjer sva tako zalutali
, da dobro, da nisva pri Moskvi ven prišli, na srečo so Čehi zelo prijazni in simpatični ljudje in so naju vedno znova usmerili na pravo pot
, tako da sva le našli vzrediteljico Blanko, ki naju je zelo lepo sprejela, prav tako obe psici - mama in hči iz prvega legla. Obe imata mega karakter, oče pa menda tudi, sicer ga bom pa kmalu videla v živo
.
Kot rečeno, travma na travmo
, se glede na okoliščine počutim kot tisti, ki psa hočejo danes in ga imajo jutri
, glede na to, da sem tako dolgo čakala na tisto psico, potem pa v dveh tednih prišla do psa... Ampak ok, bom skušala odstresirat svojo psiho, zaenkrat sem z malim zelo zadovoljna, karakter ima megastičen in verjamem, da bo za delo super, v vsakdanjem življenju se za zdaj tudi odlično znajde, bo pa ta teden prvič šel na PST, da spozna še tekače, kolesarje itd. Glede zunanjosti ga imam na sumu, da v tipu ne bo ravno samboiden, se bom pač morala navaditi. Drugače pa sem trenutno v nekem čudnem psihičnem stanju, saj sem bila v načrtovanju in čakanju naslednjega psa zelo vesela, pa jezna, razočarana, žalostna, vznemirjena, ko sem pa končno le prišla do papija pa... Je kar en jez nastal. Sklepam, da sem se tako sekirala za Sambota, ki je bil bolj bogi, da se mi nekako ni zdelo prav se veseliti in kar ni bilo in še vedno ni evforije, ki sem jo pričakovala. Sambo je zdaj bolje, proti papiju nima nič, tako da upam, da se bom čimprej uspela rešiti še te travme in v dobro vseh bila tako ekstatična, kot si to vsi zaslužimo. Eh, jaz pa moja čudna podzavest...
Za konec pa še nekaj fotk s kratkih počitnic v Bovcu.
Sambek
Moja fanta
Takole se je nosil Pšemek, ko smo šli gledat slap Boka – težko enim...
Boooooogiii ksihtek
