JustMe, žal mi je, da s svojimi čustvenimi izlivi smetim temo belgijskih ovčarjev. Seveda imaš pravico do svojega mnenja, lahko tudi prosiš administratorje, da poste izbrišejo ali prestavijo v ustrezno temo. Nikakor pa se mi ne zdi irelevantno in odveč, da sem se tudi preko te teme poslavljala od Sambota, saj je bil izjemen primerek belgijskega ovčarja, preko katerega je veliko ljudi spoznalo in tudi vzljubilo pasmo. Sambo je bil evropski prvak, evropski podprvak, navdušen agilitaš, uspešen v RO, nekaj časa je z veseljem treniral IPO, spremljal me je na pohodih v hribe, terenskih ježah... Zame je predstavljal samo bistvo belgijskega ovčarja, bil je odličen športnik in najboljši spremljevalec, je res odveč, da se mu je toliko ljudi poklonilo v tej temi? Nord je bil še otrok, pa je vseeno že kazal veliko perspektivnosti, na vse pretege se je trudil s svojimi mladičkastimi nogami čimprej ujeti Sambotove stopinje in si prizadeval biti čimboljši pes, kot mi je lahko bil. Odšel je veliko prekmalu, da bi postal legenda, kakršen je bil Sambo, pa mu zaradi tega niti slučajno ne mislim odreči njegovega mesta v tej temi; ljudje me poznajo kot 'belgijsko', zato se jim je očitno ta tema zdela najprimernejša za izrekanje sožalja. Pa še eno malo filozofsko vprašanje - se ti ne zdi, da bi ljudje bili dosti manj samodestruktivni in počeli mnogo manj neumnosti, če bi se našlo več takih, ki bi slišali klice na pomoč sočloveka, pa četudi gre za izlive čustvenosti na nekem pasjem forumu...?
Hvala vsem še enkrat. TOBI, kot rečeno, Usoda je poskrbela, da se je poklapalo tistoč stvari, drugače ne bi izgubila Norda na tako neumen, banalen, absurden način. Rojstni dan sem hotela praznovati z izletom s fantom in Nordom na bližnji hrib. Fant in nord sta šla z dvorišča, jaz sem šla za njima, prišli smo do avta, parkiranega 10m od ceste. Velikokrat sem ga do avta peljala pripetega, včasih pa tudi ne; z Nordom sva stala ob avtu in čakala, da fant odpre prtljažnik. Sosedov pes je zalajal na tovornjak, ki je pripeljal po cesti, Nord je stekel proti laježu. Zakričala sem, ampak Nord je v dveh skokih naredil tistih 10m do ceste in priletel naravnost pod kolesa... Če... Če bi bil pripet, bi se mi iztrgal iz rok, saj bi ga kot vedno imela zataknjenega za mezinec, saj sem imela polno naročje stvari, ali pa bi pri avtu spustila povodec na tla, da bi sama odprlja prtljažnik. Če bi fant le hitreje odklenil avto, če bi ga z Nordom počakala na dvorišču, če bi namesto tovornjaka prišel avto, ki bi ga 'samo' zbil in mu zlomil nogo, če bi se od doma odpravili 5 min prej, če pes ne bi zalajal... Vse skupaj je tako grozljivo in groteskno, da ne morem misliti drugega kot to, da je enostavno tak bil načrt. Ampak zakaj, če mi ni bil usojen, zakaj sem ga sploh dobila? Zakaj je moral postati 'vmesni' pes? Zaslužil si je kaj boljšega...
Andreja, ne, to nisem jaz, ampak zadnji meseci so me tako naredili. Resnično se počutim, kot da me vesolje brcne vsakič, ko se hočem dvigniti, mi skuša sporočiti, da nima smisla, da se naprej borim. Za koga? Da bom še naprej izgubljala te, ki jih imam najraje? Deteljica, vem; svet gre dalje, ga nič ne briga, da je Sambo šel med zvezde... A kakor sem se vedno v življenju borila in plavala, dokler nisem prišla do površja, trenutno enostavno nimam ne moči ne volje. Ko bom našla voljo, bom šla tudi čez to, a trenutno je enostavno ne premorem.
Orfea, hvala tudi tebi. Urške brez psov res ne moremo in upam, da kmalu najdem ne samo veselje, ampak tudi srečo z novim. Trenutno je vse skupaj preveč zame...