Orfea, že gledam naokrog za legla, ampak mislim, da v trenutnem stanju nisem sposobna imeti svojega psa. Začasnica mi je čisto ok, da imam koga za futrat in ga ven peljat, srce in glava sta pa še vedno čisto preveč na podnu, da bi lahko sprejela novega psa. Nordova vzrediteljica planira leglo z Aris, torej polsestro, vendar še nima izbranega samca (in glede na trend zadnje čase se kar bojim, kaj bo
), poleg tega se ima za gonit konec feb/začetek marca, kar pomeni pol leta brez svojega psa, kar pa tudi ne vem, če bom preživela
. Ponujata se mi dve legli na Švedskem, kar je pa finančno in logistično malo težka, ne vem, bom videla...
Blumina, res je, ovčar je ovčar
, ampak vsi so posebni na svoj način. Jaz sem zaljubljena v naše surlače, poleg tega sem prepričana, da tako čudovitih nasmeškov in tako ekstra ušesnih poz ne premore nihče drug. Vsaka pasma ima svoje značilnosti, čeprav mi je hudo, mi je hkrati super imeti Saio in Emy, se navadiš na obnašanje, način gibanja, vse... Kot zanimivost - Tigr je navajen na pse in do njih ni problematičen, ampak sta Saia in Emy EDINA psa, do katerih je od prvega srečanja sproščen, Leio (švicarko) je napihal, čeprav živi z mačkami, Binco prav tako... Saj se hitro skulira, ampak onidve (no, in Ork, ki ga je zadnjič prvič spoznal sploh) sta edini, ki ju je takoj v celoti sprejel. Po mojih izkušnjah se psi pasemsko prepoznajo med sabo, očitno imajo tudi mačke ta dar (ali pa tudi ne, konec koncev je Tigr moj drugi nerodovniški groen).
Urška, glede kazanja pa ni panike, kak dopisni tečaj pa eno ali dve srečanji pa bosta nared
.
Še nekaj naših zimskih fotk:
Tigr in Lina pri večerji
Vesel bigl
Tigr - terenski maček
, ga že vidim, kako bo on moj novi hribolazniški partner (če le ne bo tak pusi in spet fasal vagino pektoris
)
