TibiQ priporočam smejalno jogo 
Tudi sicer v življenju, me znajo stvari navdušiti,.. ampak navzven tega ne kažem prav očitno.. Pa ne zanalašč ali da bi kaj zadrževala.. taka pač sem.. ko se drugi na glas krohotajo, se sama ponavadi samo nasmehnem. Sedaj da bi se nekaj delala in se na silo krohotala pa pri psu nima smisla, ker prekleto dobro ve da ni pristno, če ni pristno, po drugi strani pa tudi če ne kažem zadovoljstva navzven z nekim krohotanjem, ve, kdaj sem zadovoljna in sproščena in kdaj nisem.
TibiQ.. Mogoče je to sindrom prvega psa, kjer še delaš take začetniške napake
Ne, oziroma delno. Bolj je problem v meni. Kot je enkrat nekje deteljica pisala.. preveč gledam in ocenjujem sebe in psa in je čisto premalo spontanosti,...
Skratka dvomim, da bi bilo pri drugem psu s tega vidika kaj drugače, mogoče malenkost, ko delaš določene stvari avtomatsko, bolj sproščeno in ne ocenjuješ in analiziraš več vsakega posameznega giba, ampak še vedno pa zase vem, da bi še kar dosti stvari tudi pri drugem psu (tudi pri sebi) ocenjevala in analizirala. A veš, v smislu vožnje z avtom. Ko se še učiš vozit, še razmišljaš o tem, da moraš stisnit sklopko, dat v prestavo, dodat gas,... in je vse skupaj zelo štorasto in okorno.. in niti slučajno nimaš zraven časa še uživat v glasbi npr., ko pa enkrat znaš, delaš vse te stvari podzavestno in potem se tudi sprostiš, prižgeš radio in poješ zraven
.. potem pa zamenjaš avto in spet nisi popolnoma sproščen na začetku.