Sploh se ne spomnim, kdaj se je vse to začelo. Morda pred 2 ali tremi leti, ko je pes imela kakšnih sedem let. Nekoč ga je blazno bolelo, če smo ga božali po stegnih. Včasih ja, včasih pa ni odreagiral, tudi če sem ga z dlanjo tlesknila ali pa bolj grobo podrgnila s krtačo. Potem je dobil zdravila zaradi malo vnetih analnih žlez (tudi očistili so mu). Nato je bilo nekaj časa, morda eno leto, mir.
Potem je začel cviliti ponoči, ko se je premikal na ležišču. Čez dan je bil normalno aktiven, tekal je , skakal in se igral. Včasih sem opazila, da je zašepal na levo tačko, če se je preveč podil za žogico.
Zares se je začelo pred dvemi leti, po plavanju v reki, zgodaj spomladi. Naenkrat se je začel na sprehodu usedati in moliti levo tačko v zrak. Enkrat sem celo mislila, da ga bom morala pustiti v gozdu in teči domov po avto. To je postajalo vedno hujše. Hodil je kot po jajcih, z izbočenim hrbtom. Včasih ni mogel jesti iz sklede na tleh.
Takrat smo začeli resno hoditi od veterinarja, do veterinarja. Najhuje je to, da je bil pri pregledu vedno normalen, doma pa je dobival take napade, ki so trajali do 20 min, da je le rjovel. Niti približati se mu nismo mogli, z zobmi je hlastal po zraku in se penil. Ko smo že bili naročeni za kastracijo, je popoldne dobil tak napad, da smo ga spokali v avto in k dežurnemu veterrinarju po najmočnejša protibolečinska sredstva, kar obstajajo. Naj povem, da pri njem tudi dvojna doza Metacama ni prijela niti malo. Šele takrat je veterinarka posumila na hrbtenico.
No, takoj naslednji dan smo bili pri Matku, ki ga je rentgensko slikal in ugotovil, da ima diskospondilitis na vratnem vretencu, predhodne bolečine na stegnih pa so bile, ker je prej to imel na zadnjem delu hrbtenice. Ampak tokrat so bile bolečine veliko hujše. Dobil je protibolečinska in dve vrsti antibiotikov za en mesec.
Ko je pojedel vse te tablete, se je čez nekaj časa spet pojavilo. Zopet v avto in v Topolščico. Takrat sem imela vsega dovolj in sem veterinarju rekla, da ga nočem domov, dokler ga ne ozdravi. Medtem sem na internetu dobila veliko tuje literature, povsod je pisalo, da je potrebna kura z antibiotiki najmanj dva meseca, ponekod so pse zdravili z zdravili tudi pol leta.
Dr.Matko je opravil še mielografijo in CT, medtem pa je pes dobil napad pri njem, hvala bogu, končno so videli, kako to izgleda in so takoj ukrepali z močno injekcijo. Naslednji dan smo ga šli iskat.
Nato je dobival antibiotike dva meseca. Ves čas bi moral biti v kletki, ampak se tega nikoli nismo držali. Doma smo ga imeli pod nadzorom, na stranišče je hodil le na vrt, potem pa počasi kratki sprehodi na povodcu, dokler nismo počasi podaljševali.
Sedaj ima 9 let, vemo, da nimamo kaj veliko pričakovati, če se bo ponovilo, bomo poskušali zopet zdraviti, bomo videli. Lahko se ponovi na drugih vretencih. Enkrat na leto mu naredim kuro s Flexy joints, ne vem, če kaj pomaga, vsaj občutek je dober.
Pred kratkim je imel še kar hud napad, vendar ker se je drsal po tazadnji, sem vedela, da so analke. Ker jih njemu nikakor ne morem očistit, pri veterinarju pa bi tulil kot nor, sem mu raje dala eno veliko govejo kost, da ga je malo zaprlo, takoj je bilo boljše. Tisti dan sem mu tudi dala samo eno tableto. Če se ne bi izboljšalo, bi ga peljala na čiščenje žlez.
Jon je takšen pes, da pri njem nikoli ne veš, kaj mu je. Zjutraj ga boli nekaj, zvečer ga boli vse. Samo ga primeš za uho, pa že zatuli.
Glede na to, da je bil posvojen pri dveh letih, da mu skoraj dve leti nisem mogla prijeti prednjih tač, ker ni dovolil, na eni tački ima celo čudno majhno okroglo znamenje, sam bog ve, kje je živel prej in kaj je z njim bilo.
Mi smo ga dobili glistavega do ušes in okuženega z odraslo filarijo, da o ranah po celem telesu zaradi alergije ne govorim.
Tako živimo z njim dokler bo.
Ta slika mi je full dobra, ker je maček priletel mimo njega ravno ko sem slikala