No recimo. Lastnik uspe tako kompletno zamočiti situacijo, da ge ugrizne lastni pes (v tistem filmčk naj bi ne šlo za to). Pride do trenerja. Ta ugotovi, da pes nima niti najmanjšega spoštovanja do ljudi. In sprovocira napad zato, da lahko psa sesuje. OK. Recimo da pes po tem spoštuje trenerja (čeprav rahlo dvomim). Ali to pomeni, da bo sedaj spoštoval vse ljudi vključno lastnika? Ali to pomeni, da se lastnik zato, ker je nekdo njegovemu psu pokazal vraga, svojega psa ne boji več?
Drugače pa - moram reči, da se sliši C. M. v svoji knjigi veliko bolje kot zgleda v dog whispererju. Celota deluje bistveno bolje kot delčki iztrgani iz te celote.
Kar pa se tiče metod, ki jih uporabljamo pri svojih psih je pa tako, da z leti vsak razvije nek svoj sistem, ki ustreza njemu in njegovim psom. Sama sem pri vzgoji precej konservativna, ne spomnim se, da bi recimo pri moji najmlajši psici uporabila kakšen bistveno drugačen prijem, kot sem ga pri ostalih zadnjih recimo 20 let. Stare psice v krdelu vzgajajo mlajše, meni ostanejo v bistvu samo manjši popravki. Stvari kot je recimo to, da se na sprehodu drže skupaj, da ne rinejo v privezane pse ali v ljudi, ki jih ne kličejo, da pridejo ko se jih pokliče, še prav posebej pa da se nikogar ne goni in nikogar ne grize....so same po sebi umevne in se jih posebej ne nagrajuje s hrano in igračami... In ja, prekrški se kaznujejo. Tudi s fizično silo, če ne gre drugače. Šolanje - no to je pa čisto druga pesem, tu pa so velike razlike. Vsako leto se najde kaj novega, kar je vredno poskusiti. Odkar imam samojede, sem prisiljena uporabljati šolanje s pozitivno motivacijo. Ampak prva res prava klikeraška psica je pa šele najmlajša. da bi se pa spravila vzgajat s pomočjo klikerja mi pa nekako ne sede. Mogoče kdaj v prihodnosti.