Pozdravljeni
V komentarju pri članku o Border terierju je postavljeno vprašanje, če v Sloveniji sploh obstaja kakšen pes te vrste.
Najprej sporočam, da žal pri nas ne več, ker nas je kakšen mesec dni nazaj zapustila psička, stara dobrih trinajst let! Nekje okoli Kranja pa je bila še ena psička, imena lastnika ne bi navajal. Psičko so kupili v Avstriji, blizu Leobna in je zdaj že tudi kakšnih deset let od tega.
Težko je na kratko podati izkušnje, trinajst let je dolga doba. Zelo prijazna in strpna do ljudi, otrok. Prijazna in strpna do ostalih vrst domačih živali(starejše psičke yorky,muce,kokoši,vrana), ki jih je spoznala, ko je bila še mlada. Ostale živali pa so ostale, vedno preganjane.
Svoje muce je spoznala na daleč (svoje je lahko dobesedno, ker je zaradi najdenih malih muc dobila mleko in jih hranila, pred tem še ni bila breja...) in hitela na pomoč kadarkoli. Mladičkov svoje pasme ni imela nikoli, edini mladiček je psička mešanka stara sedem let, ki je ostala naša.
Živela je v glavnem na prostem, le pozimi je bila v hiši v enem od neogrevanih prostorov (verjetno bi zmogla tudi zimo in mraz), neredko pa se je zleknila tudi poleg peči. To velja za prve dve tretini njenega življenja, potem pa so se "obiski" v ogrevanih prostorih raztegnili.
Nega je preprosta, spomladi in enkrat v jesenskem času (ne prepozno), trimanje dlake (puljenje) je nekoliko neprijetno (naj ne bi delal gospodar), vendar se je naša psička kar hvaležno nastavila, ko je prišel čas. Kopanje skoraj nepotrebno, saj je izkoristila vsako priložnost, da je zaplavala in se pozneje osušila na polju ali kakšnem pesku. V primeru, da smo to poskusili sprati je ponovila svojo proceduro in si nadela "svoj" vonj.
Zdravje nekaj let brez problemov do časa, ko smo "posvojili" psičko najdenko majhne spasme (Brabantski griffon) in bili smo priča nekajkratnim "ravsom" za alfa pozicijo pri hiši.. V tistem času je bila stara štiri leta in doživela "epileptični" napad. Vzačetku je bilo to enkrat do dvakrat letno, pozneje pa tri, štiri krat letno, kar je bilo dovolj. da smo opazili, da se to dogaja nekako zaradi stresa, ker se ni smela postaviti za svojo pozicijo... . (poskusili smo zaščititi "posvojenko", ker Border terier ima v primerjavi s svojo velikostjo in težo, zelo veliko vgrizno - borbeno kapaciteto in skoraj, da ne ve kaj je bolečina..) Potem, ko smo ločili njune bivalne prostore so "napadi" izginili. Ne živimo ravno v graščini in zgodilo se je tudi neljubo srečanje in "napad" se je ponovil enkrat samkrat in dovolj, da je domneva o stresu(zdravniki nam tega niso potrdili) obveljala.
Zadnja tri leta so se pojavljala vnetja in izcedek, kot bi bila "vroča", zdravniki so to zdravili manj uspešno.... in žal zelo drago.
Na splošno pa je to zelo robustna, trpežna rasa in naša psička je bila zelo lep in dober predstavnik svoje rase.
Moja odločitev za to raso je nastala takole! S svojo življensko sopotnico sem "posvojil" tudi Yorkshire terierko (genialno), ki me je še enkrat prepričala, da je tudi majhen pes lahko "pravi" pes. Razmišljal pa sem, da bi kakšen bodoči pes moral biti vsaj toliko pes, da ga ne bi bilo potrebno paziti pred stopali v pešconi in tudi ne pred srečanjem s kakšnim večjim, nervoznim psom. Moj adut, Jack Russel terier je zbledel v trenutku, mojega prvega srečanja z Border terierjem. Moja služba v tujini - recepcija hotela, pride gost z nevpadljivim, na videz zelo navadnim psom, ki je prišel sam k moji nogi... . Živi spominek, ki sem ga prinesel k nam ob vrnitvi se je iskazal kot zelo poseben - posebna psička.
Če se vam poda priložnost, da bi pridobili v svoj dom in družino, Border terierja, ne razmišjajte preveč, ker bo sicer vesel kdo drug!
Pri nas doma se je z leti situacija spremenila - nismo več hiša na koncu ceste, imamo še dve psičke, ki tako kot Borderka nikoli niso nosili ovratnice, tudi ograje nimamo.. .
Se opravičujem, če sem vse skupaj preveč nategnil