Hej Hej!
Sploh nisem vedela, da se lahko tu objavlja zgodbe naših ljubljencev.
Mi je pa to zelo všeč.
Torej... zgodbo bi začela z nekom, ki ga žal ni več...ime mu je bilo Bon in je bil posvojenček moje mame in očeta, tako-rekoč, mamin prvi otrok.
Bil je kuža (pravzaprav kar ogromen kosmetinec, mešan z nemškim ovčarjem in boksarjem (baje
)), ki je kriv, da sem se v pse zaljubila za vse življenje. Ko sem se rodila ni bil nič ljubosumen, nič neprijazen...še več...kadar je mami za nekaj časa pustila moj voziček sam v senci in je Bon ležal poleg, ni do mene mogel nihče, ker me je kuža čuval, kot bi resnično razumel, kako zelo nebogljen je majhen otrok. Čeprav do tujcev ni bil najbolj prijazen, je bil do domačih nadvse ljubeč. Stari oče, ki je bil delno slep, (zgolj na eno oko, na drugo je zelo slabo videl) ga je lahko vzel s seboj na sprehod in četudi ga je odpel s povodca, je Bon hodil poleg njega in ga ''vodil'' čeprav za to ni bil izučen.
Skratka...bil je ''moj'' prvi pes in moja prva pasja ljubezen. Ko je pri mojih 14 letih odšel v pasja nebesa, sem bila enako hudo žalostna, kakor če bi mi umrl eden najboljših prijateljev; nenazadnje; kaj drugega pa je bil?
Kmalu ko je Bon odšel, smo kupili zlatega prinašalca, žal brez rodovnika, (če bi ga kupovali zdaj, se to prav gotovo ne bi zgodilo!
) ki smo ga poimenovali Lot. Ta je danes šet leten gospodič in nam še vedno krajša dni kot eden najbolj razvajenih ''kavč'' psov.
Je neizmerno prijazen, vendar ves čas bolehen (ja...sem prepričana, da je to zaradi slabih genov...
). Menda je zanj šlo več denarja pri veterinarjih kot za vse storitve zdravstvene oskrbe celotne družine v istem času, ampak...tako pač je. Naš Lot je eno tako ubogo streno bitje. Ljubeč zaveznik naših dveh mačkonov, toleranten do drugih psov in do vseh ljudi... doma se šalimo, da bi najbrž celo roparja samo obliznil po roki.
Čeprav je Lot družinski kuža je dejansko mamin ljubljenec. Ona je z njim tudi opravljala BBH in je njegova uradna ''šefica.''
Čeprav imam Lota zelo rada, pa vem, da bom z njim bolj malo časa preživela naslednje leto, ko bom začela s študijem v Ljubljani.
Ker sem vse življenje ob sebi imela psa, se mi je misel, da kar nenadoma ne bo več ob meni nobenih mehkih šapic, nobenih velikih očk, da me nihče več ne bo razveseljeval na sprehodih, da z nikomer več ne bom mogla ''vleči vrvi,'' zdela prav grozljiva.
Ker sem vedno bila bolj mehkega srca in nisem nikdar prenesla nikakršnega početja, pri katerem bi kakšna žival trpela. Človeka, ki je Bonu nekoč vrgel petardo k nogam, ker je lajal, ko se je ta človek peljal mimo naše hiše sem zasovražila že kot čisto majhen otrok. Menda sem imela šest let ali kaj takega. Ko sem torej razmišljala o Ljubljani, sem si želela, da bi šel z menoj kuža. Tak, ki bi bil samo moj, ker sem vedela, da Lot ne bo smel z mano.
Odločitev je bila takoj ta, da bom posvojila zapuščenega kužka. V bližnjem zavetišču sem spoznala Abby. In čeprav je bilo planirano, da jo vzamem šele po maturitetnih preizkusih, je nihče od domačih, jaz pa še najmanj, ni mogoel pustiti čakati še 14 dni. Pa smo jo vzeli takoj, ko je bilo možno podpisati vse dokumente in opraviti čipiranje.
To je bilo dva dni po tistem, ko smo jo prišli prvič sprehodit.
In zdaj je Abbs pri nas že dva meseca, postala pa je prava mala razvajenka.
Ampak kakorkoli že obrnem...si zasluži to in še več, če bi bilo več sploh še možno.
V času, ko sem jo posvojila sem prebolevala izgubo neke drage osebe. In reči moram, da mi je resnično pomagala njena bližina in razigranost. Očitno ''pasja psihologija'' res deluje.
Zaradi njene zgodbe (zapuščena psička, stara leto in pol, s štirimi mladički, sama tavala v okolici Vojnika), sem se začela zanimati tudi az problematiko zapuščenih živali in se trudim pomagati... pač po svojih močeh.
Abby je krasna, ljubeča, nežna, privržena in hudičasto živahna psička in resnično sem vesela, da sva se našli.
P.S.: Ko se naučim naložiti slike, pridejo zraven tudi te.
Lp, Anja