Ne lenarimo, samo včasih je celo za copy & paste premalo časa
.
Dva nova članka na strani, morda komu prav pride
.
Kliker kot označevalec izbirLjudem, ki me vprašajo, kaj pravzaprav počnem s klikerjem, najprej povem, da s klikerjem predvsem ničesar ne pohvalim; potem pa pokažem pohvale, ki jih imam polne žepe – igrače, briketke, sirčke, salamice. Kaj dejansko pa je kliker, najlažje (in najhitreje) ponazorim z zgodbico o Pavlovovih psih, ki jo vsi poznajo. V zgodbi zvok zvonov zamenjam z zvokom klikerja in voila, kmalu pridemo do definicije, da je kliker označevalec vedenj. Vedenja, ki so mi všeč, označujem; oznaki sledi nagrada. Pes bo želel priti čim večkrat do nagrade, zato bo počel tisto, kar mu nagrado prinaša. Skratka, označeno vedenje se bo vse večkrat pojavljalo.
Dolgo časa nisem pomislila, da je definicija klikerja kot označevalca vedenj pravzaprav malo kratka oz. simplificirana. Kaj dejansko počne kliker? Kay Laurence izpelje celoten sistem svojega šolanja iz predpostavke, da je kliker označevalec izbir – s klikerjem torej označujemo, da se je pes odločil za vedenje x namesto za vedenje y. Enkratno! Pes v množici vedenj v določeni situaciji izbere vedenje, ki nas zanima; click & treat. Pasji input je precejšen, izbiranje med možnostmi in odločanje za eno vedenje je tisto, čemur pravimo, da pes razmišlja. Zavest, da klikam izbire, je v marsičem spremenila moj tajming klikanja; pa seveda še marsikaj drugega.
Nazoren primer, kako klikamo izbire, je primer vaje za pozornost, ki sem jo že navedla. Psu po tleh mečemo koščke hrane; ko jih poje, čakamo, da se bo obrnil k nam, vprašujoč »Kaj pa zdaj?« Ko zmanjka priboljškov, ki smo jih vrgli na tla, ima pes na voljo več možnosti, kako se bo obnašal dalje – bo do nadaljnjega vohal po tleh in čakal, da se bo čudežno prikazal še kak košček; bo razočaran, ker priboljškov ni več, odlutal drugam početi kaj bolj zanimivega; ali pa nas bo pogledal, če imamo še kaj. Klik, to je njegova izbira! Med številnimi vedenji je izbral tisto, ki bi ga radi spodbujali in utrjevali. Klik torej točno takrat, ko v pasji glavi klikne, da bi nas pogledal.
To shape or not to shape?Free shaping zadnje čase velja za najbolj napredno in sofisticirano metodo šolanja, ki psa najbolj intenzivno vključi v proces učenja. Amy Shaler je januarja obiskala nekaj klikeraških delavnic v ZDA; pravi, da je bila skupna točka vseh goreča želja slušateljev, da bi izboljšali svoje spretnosti shapinga. Kako? Kdaj? Za katere veščine? Free shaping je najbolj razširjena metoda pri učenju trikcev in zabavljaških koreografij. Po drugi strani pa se zelo malo ljudi odloča, da bi na shaping učili osnovne veščine športne in delovne poslušnosti. Zakaj? Imajo v shaping manj zaupanja kot v luring?
Vedenja, naučena s shapingom, so samonaučena vedenja, ki s ponovitvami postajajo vse močnejša, zahtevajo malo vzdrževanja in ne bodo nikdar povsem izgubljena. Navadno je prvo vedenje, ki smo ga naučili na free shaping oz. na shaping brez pomoči, najmočnejše, pop upne se takrat, ko pes išče pravo vedenjsko rešitev, ki jo od njega pričakujemo, in traja do konca življenja. Pasja samonaučena vedenja lahko primerjamo s človeško sposobnostjo voziti kolo ali plavati – ko smo se učili plavati, nam je to resda nekdo pokazal, a veščina plavanja je prišla iz nas samih, sami smo našli sistem gibanja, ki nas je obdržal na gladini. Četudi ne bi potem nikdar več stopili v vodo, bi se sposobnost ohranila; morda zarjavela, bila slabša kot nekoč, a nikdar ne bi povsem zamrla.
Veščine, ki se mi pri psu zdijo podobno osnovne, kot je za človeka recimo plavanje, so komunikacija, ravnotežje, samokontrola, fokus, skakanje, prinašanje. Za vse te veščine želim, da pridejo iz psa samega; da se jih pes nauči na podoben način, kot sem se jaz naučila plavati. Kaj to pomeni za proces učenja – res to, da stojim pred psom in čakam, da bo nekaj naredil? So tudi mene dali v vodo in preprosto čakali, da bom začela mahati z rokami? Ne, začetek free shaping seanse ni ta, da je pes izgubljen v nepregledni množici vedenj, mi pa čakamo, da se bo pojavilo pravo. Vse to v pasji buči povzroča konfuzno zbrko in ogromno število nespodbujanih vedenj. Mnoga med njimi pravzaprav celo želimo spodbujati, ampak ne zdajle. Zato naj bo free shaping učna ura načrtovana in vodena.
Situacija, v kateri psa učimo, mora biti tako pripravljena, da bo pes med učenjem uspešen, ne da bo taval v temi. Zreduciramo elemente, ki bi sprožali vedenja, ki jih ne potrebujemo, in sceno oblikujemo tako, da bodo na njej elementi, ki bodo psa k želenemu vedenju spodbujali oz. ga nanj navajali. Recimo, da želimo psa naučiti, da se dotakne predmeta s tačko. S tal poberemo vse stvari in nanj damo target mat, kos nedrsečega denimo tepiha, ki je zadosti velik, da ga pes opazi oz. zazna. Velika verjetnost je, da bo pes na ta kos tepiha stopil, medtem ko se gibamo po sobi. Zagotovo večja, kot če je tarča velika kot košček papirja, izgubljenega med lončki za rože, igračami, stoli. Z uporabo target mata smo v štartu zožili možnost izbir za vedenja, ki se bodo pojavila. Izbira je še vedno psičkova, učenje poteka iz njega samega, a znotraj limitiranih parametrov. Odpade stres, da bi pes našel pravo vedenje izmed n-števila možnih vedenj.
Mikro shaping poteka po majhnih korakih in z minimalno generalizacijo, ki pa je že vključena v sam proces učenja. Tako izoblikujemo vedenje, ki je fleksibilno in zanesljivo. Ker je vedenje izoblikovano iz psa samega, a hkrati usmerjano na način omejevanja možnosti in spreminjanja okolja, se ga da prenesti v številne situacije. Če smo se pravilno naučili voziti kolo (jedrna veščina), bomo znali voziti kolesa različnih velikosti, oblik in v različnih okoljih – na dirkališču ali po gozdni stezi.
Komunikacija, ravnotežje, samokontrola, fokus, skakanje, prinašanje so jedrne veščine. Da se jih naučiti brez luringa idr. oblik vodenja oz. usmerjanja. Naučene s shapingom bo pes znal te veščine v različnih kombinacijah in jih ne bo nikdar pozabil. Skratka, shaping ni uporaben samo za učenje trikcev.