Ovcka, se kar strinjam s tabo.
Moj pokojni kosmatinec je imel krasen odnos do vseh psov, dokler ga ni pri starosti treh let hudo razmesaril NO in komaj smo ga rešili. Dobesedno razmesaril, pes je bil cel preluknjan in otečen, zdravili smo ga 2 meseca. Po tem napadu je agresivno (iz strahu) odreagiral pri vsakem psu, ki je bil samo podoben NO-ju. Samo zaradi enega napada.
Če pomislim na Ajko, je njena neproblematičnost rezultat predvsem tega, da sem jo uspela obdržati brez slabih izkušenj. Kar nekajkrat so v času, ko je bila še mladič, psi leteli po zraku (posledica mojih brc) in niti najmanj mi ni žal. In ja, leteli po zraku, ker se v okolju, kjer stanujem, psi kar pogosto nekontrolirano zaganjajo v mimoidoče, lastniki pa samo opazujejo.
Pax žal ni imel te sreče. Prva slaba izkušnja z drugim psom je bil Sky od skywatcherke, nekaj kasneje malinois mix, ki je v bistvu napadel mene (in kasneje šel papa zaradu napada na otroka), teden dni kasneje pa še en "reševalski" golden iz DVRPS (ki ga ima večina sprehajalcev poln kufer). Pri prvem napadu ni imel pojma za kaj se sploh gre, tako, da se ni znal niti braniti, je bila pa slaba izkušnja. Pri drugem je šel v psa potem, ko je ta skočil vame in se je ugrizu uspel izogniti na način, kakor se izogiba Ajkinemu ščipanju v lica (hvala bogu za njeno "šolo" ravsanja), potem pa sva se psa ubranila skupaj. Tega napada ne bom verjetno nikoli pozabila, ker bi brez Paxa v bolnišnici pristala jaz, nikoli prej, ne kasneje pa nisem imela izkušnje s tako vztrajnim napadalcem. Ta pes je mislil resno, njegov cilj pa sem bila jaz, Pax je bil bolj v drugem planu. Pax je bil v situaciji popolnoma obvaldljiv. Pri tretjem napadu sem se z dvema psoma na povodcu komaj ubranila, golden je napadal Paxa in želel naskakovati Ajko.
Od takrat naprej jih ne štejem več. Postala pa sem popolnoma netolerantna do vseh, ki so mnenja, da lahko njihovi psi težijo vsakemu sprehajalcu, ker itak "nikomur nič nočejo". Od svojega psa zahtevam samo, da pusti pse pri miru ne glede na to, kaj počno. Takih, kakršne opisuje Lanabela, ki ne težijo drugim psom, pa na našem koncu skorajda ni. Imamo v bistvu samo 2 psički, ki sta lahko spuščeni in ne hodita k nikomur. Največji problem so itak lastniki, ki ne dojamejo, da nimam na sprehodih prav nobene želje po srečevanju in ovohavanju z drugimi psi. Vem kateri psi so primerna družba za igro, teh psov je dovolj, tako, da me drugi niti na zanimajo. In po vseh teh izkušnjah me dejansko preseneča, da je moj pes sposoben s psi, ki komunicirajo normalno, navezati popolnoma normalne stike in niti ne skuša dominirati. Pa vendar je in bo zaradi slabih izkušenj vedno na vrvici. Po dveh letošnjih izkušnjah še bolj striktno, po novem sem popolnoma netolerantna tudi do vseh, ki bi "samo malo božali kužka".
Vsekakor je odnos do psov odvisen od izkušenj, to velja še za odnose med ljudmi, pa da ne bi za pse. Prepričana sem, da je lahko že ena izkušnja travmatična. Osebno zase vem, da bom pri prihodnjih psih za vsako ceno skušala preprečiti slabe izkušnje, kar pomeni, da bom dovoljevala le omejeno količino kontroliranih kontaktov s psi in ljudmi!, ki jim zaupam. Ostali bodo obravnavani precej neprijazno. Moja odločitev temelji na preteklih izkušnjah in na številu "nenormalnih" psov v okolju, kjer živim. Morda bi bila odločitev v drugačnem okolju drugačna.