Prvo pravilo je sigurno, da se psa ne sme tolažiti in govoriti "Božček, božček, kako si priiiden, vse bo še v redu ...". Pes namreč kmalu začne sklepati, da je prav, da se boji in se strah kvečjemu še stopnjuje. Zato je pomembno, da se zanj (oz. za strah) enostavno ne zmenimo.
Dobro je hoditi na sprehode, ko poka, kjer so kakšni novi vonji toliko zanimivejši od pokov, da se zanje pes ne zmeni več toliko. To je pri nama zelo pomagalo.
V redu je tudi, če takrat vadimo poslušnost oz. vaje, ki jih obvlada in ga veselijo. Ko vajo naredi, ga seveda še posebej navdušeno pohvalimo.
Če je zelo igriv, se lahko z njim igramo, seveda ne obupamo takoj, ko vidimo, da ne reagira, pač pa naredimo iz sebe "klovna" in ga poskušamo privabiti k igri.
Ko poka, naj bo pes z nami v hiši, kjer se bo počutil varno.
Midva sva letos doživela neverjeten napredek, kar nisem mogla verjeti. Medtem, ko je bilo prejšnja leta tresenje, tu pa tam cviljenje, premetavanje sem pa tja, ni vedel, kam se naj da ... Letos pa je reagiral samo ob najbližjih pokih in okrog polnoči, ko je bilo najhujše.