Tema: Depresija ali razvajenost?

[Aron]

Živijo vsem
 
če je tema že bila odprta, se opravičujem, če ponavljam že napisano. Imamo 2 leti starega zlatega prinašalca, ki smo ga pred kakimi 10 meseci kastrirali. Doma živimo v treh s fantom in ker nimava otrok, dobi vso najino pozornost in vsako prosto minutko, ki mu jo lahko nudiva. Z njim hodimo 3 krat dnevno na krajše in daljše sprehode, veliko plavamo v morju, doma se igramo, jemljemo ga s sabo kjer koli je psom dovoljeno,....skratka se zanj res potrudimo. Kuža je od vedno bil malo bolj dominantne sorte in si je želel biti v centru pozornosti (to se vidi predvsem, če se kdo s kom objema, ljubčka, nakar začne on lajati, skakati in riniti vmes). Ko je bil manjši, smo se z njim veliko igračkali, vendar smo zadnje čase zelo postopoma to naše skakanje okoli njega začeli omejevati, ker smo ugotovili, da smo nehali živeti svoje življenje in da se je vse kar smo počeli (jaz predvsem) vrtelo le okoli njega. Vem, da ko zameš kužka, moraš svoje življenje prilagoditi tudi njemu, vendar smo mi res malo pretiravali na začetku. Zdaj pa je nastal problem. Veliko krat nas tako grdo gleda, ko gledamo TV ali smo na računalniku in se ne ukvarjamo z njim. Gre v kak oddaljen kot hiše in tam ždi kot kak kup nesreče. Potem pridemo k njemu da kaj mu je pa ga božamo, pa skačemo okoli, on pa nam samo vrne nazaj pogled češ: Kako sem bogi in žasloten....Naj še enkrat poudarim, da se veliko igramo z njim in da ga ne zapostavljamo. Samo malo časa zase smo si vzeli, ker smo prej bili obsedeni z njim in letali skozi okoli njega. Verjetno smo ga malo preveč razvadili in zdaj trmari? Ali je padel v kako depresijo? Ko smo zunaj je OK, ko pa pridemo domov se včasih uleže v kak kot in nas gleda prav grdo (izpod čela) ali pa se drži kok kak kup nesreče, kot da ga zapostavljamo. Potem pa mene dajejo občutki krivde, da se počuti osamljen. Živi z nami v hiši, ima veliko, sončno teraso, poleti smo mu celo bazenček postavili....skratka mislim, da smo mogoče mi krivi, ker smo prej tako pretiravali, zdaj pa skušamo normalno zaživet in mu to nekako ni dovolj. Je naš prvi pes in smo ga zgleda res preveč razvadili....s malo šolo smo začeli hoditi, a nismo dokončali, ker ga je začelo res metati in se je hotel z vsemi pretepat. Potem smo probali z pravo šolo, pa so nam kinologi predlagali, naj ga kastriramo zaradi dominance. Zdaj je malo boljše, pa ne nevem kako...

Pomagajte nam z kakšnim nasvetom ali izkušnjo....

[isla]

Mislim da si si že sama odgovorila na vprašanje? Pes ti poskuša vzbuditi občutek krivde, kar mu z njegovim žalostnim pogledom vsekakor uspeva. Tudi sami imamo doma en tak primerek, ki je že od nekdaj če se nismo ukvarjali z njim igral užaljeno veličino, vrgel se je v kakšen kot in nas od tam opazoval z žalostnim belim pogledom.
Narediti najbrž ne moreš nič, razen tega da ga ignoriraš, ko gledaš tv in samo sebe prepričaš, da imaš pravico pogledati film v miru tako kot ima on pravico, do svojih sprehodov in igre, ko je za to čas.
Pri nas je enako, jaz sem se dolgo časa obremenjevala s tem ali je pes v trenutku, ko se ne ukvarjam z njim nesrečen in ali mu delam krivico, ker visim na interentu ali gledam film potem pa sem se počasi prepričala, da ima vse svoje meje in da nisem na svetu za to da 24 ur na dan animiram svojega psa. Če pa planirata v kratkem imeti otroke pa bi bilo sploh zaželjeno, da se navadi da mu niste cel čas na razpolgo.

[Aron]

Lepa hvala za odgovor in nasvet.

Otrok še nimava in jih bova najbrž imela čez kako leto (stara sva 29). Tudi sama že razmišljam o tem, kak šok bo to zanj in da bi ga morda bilo treba že prej malo navadit, da ne more biti stalno v centru pozornosti. Malo se tudi tolažim s tem, da ne živi v pesjaku, ampak z nami v hiši in je tako skozi v naši družbi.

Ali vaš kuža še vedno trmari ali se je malo navadil?

[thoranita]

Aron, ne obremenjuj se toliko s temi obtožujočimi pogledi  Mi imamo tudi takšnega doma. Medtem ko psička, kadar se ne ukvarjamo z njo, zaspi in se izklopi, dokler je spet ne zbudimo, on teži, cvili, strmi v naju, nama k nogam nosi vse živo, kar nabere po stanovanju, in ko nič ne pomaga, začne loviti rep. Ko niti to nima učinka, se uleže na tla in naju obtožujoče gleda. Vsake toliko še malo zagodrnja Samo mene to ne gane več, ker vem, da mu nič ne manjka. Vašemu tudi ne - ti se kar obrni stran

[Aron]

Tudi vam hvala lepa za nasvet 

[isla]

Lepa hvala za odgovor in nasvet.

Otrok še nimava in jih bova najbrž imela čez kako leto (stara sva 29). Tudi sama že razmišljam o tem, kak šok bo to zanj in da bi ga morda bilo treba že prej malo navadit, da ne more biti stalno v centru pozornosti. Malo se tudi tolažim s tem, da ne živi v pesjaku, ampak z nami v hiši in je tako skozi v naši družbi.

Ali vaš kuža še vedno trmari ali se je malo navadil?

Pri nas smo dobili dojenčka, ko je bil Ash star 1 leto in ga je dolgo časa čisto ignoriral, na začetku ko otrok večino dneva prespi se za psa več ali manj nič ne spremeni, problem nastane, ko otrok potrebuje malo več pozornosti ampak se je ash tudi tega navadil, ker zaradi otroka (razen v slabem vremenu) ni bil prikrajšan za sprehod, igro, agiliy itd. V vsakem primeru pa pri otroku ni več toliko časa kot ga je bilo prej.

Ash se še vedno meče po kotih in otožno gleda, ampak ko vidi, da ne bo nič zaspi al pa gre na balkon gledat kaj se dogaja zunaj.

[TibiQ]

..potem pa sem se počasi prepričala, da ima vse svoje meje in da nisem na svetu za to da 24 ur na dan animiram svojega psa.

Tole je odlično napisano!

Tudi sama sem imela s tem težave, pravzaprav še večje, ker pri nas pa ni šlo za obtožujoče poglede, ampak izsiljevanje z lajanjem in divjanjem in jih imam na nek, drugačen način še vedno, s tem, da odkar se vsaj potrudim si vzeti čas tudi zase, je teh težav občutno manj. Sedaj me psica kvečjemu kdaj pride butnit z gobcem v roko, ko sedim za računalnikom, laja,.. pa ne več.

Na začetku je težko, ampak ko se vsi navadite, bo za vse lažje.

[KARMEN]

Moj prejšnji pes je bil zlati prinašalec, živel je skoraj 14 let, zato zelo dobro poznam njihovo vedenje.
Glede na to, da je pes sedaj star 2 leti in je bil pred 10 meseci kastriran, tudi to vpliva na njegovo obnašanje. Čustveno je kolikor toliko že dozorel, kastracija je dodatno opravila svoje. Mislim, da si te poglede z ležišča razlagate malo narobe. Pes ni več razvajeni mladiček, s katerim ste se igrali in ga vseskozi zabavali. On je pač odrasel, pameten pes, ki vas ne potrebuje več toliko kot prej in to je popolnoma normalno. Naj poudarim, da je pravilno vzgojen prinašalec odličen pes, zelo samostojen in ponosen. Vi se še kar naprej valjajte okoli njega misleč, da je užaljen, verjetno se mu zdite malo smešni, ker tega ne potrebuje. On je vesel, ko dobi dobro papico, ko ga peljete na sprehod, ga okopate in skrtačite, ter mu namenite kako lepo besedo.  Z ležišča pa vas le pozorno opazuje in spremlja dogajanje v hiši, kar počne vsak normalen pes.
P.S.: moj prinašalec je bil do svoje smrti "moja torbica". Kjer ni bil zaželjen, nisem šla niti jaz!

[bony]

Sm že mislila, da mam samo jaz take ideje, da mislim, da je moj kuža depresiven, ker se ne ukavrjam z njim 24 ur na dan. Pri meni je podobna situacija kot pri vas, ki ste pisali zgornje poste. Resnično se psu posvečam več kot je potrebno. Zjutrej pred sluzbo dolg sprehod,popoldne krajši, zvečer spet dolg, vmes se non stop igračkava,poskušam ga vključit v vsako opravilo ko kaj delam po hisi, samo da mu ni dolgcas. S tem da naj ne omenjam, da do zdej v treh letih, kolikor je star je bil redko kdaj doma sam ko smo sli v sluzbo, ker gre v večini primerov z mano. In poj vidim, da točno tko kot ste zgoraj napisali ves obupan lezi in z belim gleda, ker sm se jaz nesramnica odločila pogledat film. In zdej ko pogledam nazaj, imam občutek, da sm večino svojih druzenj s prijatelji odpisala, ker če bony ( pes) ne more z mano itak ne grem nikamor, ker mam takoj slabo vest. Dobesedno on je z mano 24 ur na dan. V treh letih mislim, da ni blo kave s prjatlco, da ni sel zravn, oziroma če se je le dal sm prjatlco prepričala, da greva raj na sprehod kot v lokal na kavo. Ko me ljudje srečajo v mestu, če sm slučajno sama, je prvo vprašanje - "ja, kje je pa bony". Tko da mislim, da je res skrajni čas, da tud jaz mal meje postavim. Tudi jaz bom vrjetno prej al slej imela otroka ( 28 let), tko da se res more mal navadit, da pač ni samo on center sveta. Mi je pa kr mal lazje, ko vidim, da ste vi tud tok razvadl svoje pse in da nisem edina. 

[čara]

Bina ima tudi "otožen" pogled pač tak izraz ima večino časa. Dejansko pa ji nič ne manka. Nekateri psi pač tako izgledajo.

[Schnappi]

Uf, sem bila vesela, ko sem našla tole temo! Torej smo sorodne duše na svetu, psi pa tudi, zgleda; lahko jih predstavimo, bodo skupaj travmirali.. Samo da je moj vižlon (3,5 let) poleg depresije razvil še cviljenje. Torej - lepo sedi in čaka na igračo ali hrano (ko je ali pa ni čas za to) in zraven prav jokajoče cvili. Zdaj smo prišli že do tega, da tako čaka tudi na moj ogrizek od jabka (ga velikokrat dobi in prav veselo pomlati), pa tudi na oba obroka. Jaz sicer prav potrpežljivo mešam hrano po njegovi skledi, oz. pojem jabolko do konca in čakam na trenutek, ko je tišina in mu potem dam hrano. Zdaj pa ne vem, je to ok? Al si misli, ok, ni panike, mal bom pojokcal, mal utuhnil vmes - konec koncev bom že dobil, kar sem se namenil?
PS: tudi medtem ko tole pišem me zeloooo žalostno gleda in čaka, da se grem z njim igrat, čeprav je bil danes že čas za to (in tudi še bo).

[bamfel]

Ravno zaradi takih pogledov smo mi začeli vse, kar dobi za jesti, nositi v njegovo posodo. Pripravljen je bil sedeti ob tebi in čakati tudi eno uro, če smo mi jedli. Pa so otroci jedli mandarine, pa je bil lačen za umret. Podobne situacije so se kar vrstile. Samo še to sem čakala, da se začne sliniti. Pa smo prej ukrepali. Žalosten pogled- uležite se na tla. Videli boste, da drugače gledati ne moreš. Če se mu ne ljubi glave dvigniti, naj pač gleda izpod čela.
Nas je veliko v hiši, pa mora vseeno kdaj počakati na vrsto.

[čara]

Schnappi, počakaj toliko, da se pes umiri, sprosti ali vsaj ne fiksira tebe oz. hrane. Jaz bi vsekakor dodala potem kakšno "taco", "prostor", predno bi dobil zaslužen grižljaj.

Depresija pa pri psih tudi obstaja in prav tako antidepresivi.

[rooxye]

Nas ima take poglede, ko pridemo iz pasje sole.  . Pa sploh ne vem zakaj?

[MANDY]

 :)Jee tole je pa bilo lepo prebirat, saj vem,da je še dosti takšnih "norcev", ki "preveč" cartajo pse ampak dober občutek, ko prebereš. Tudi pri meni se dogaja, če sem slučajno brez psa ljudje sprašujejo če je kaj narobe  .  Eni me gledajo postrani ko ob 6,30 zjutraj sprehajam psa pa ne samo, par minut ampak pohajkujemo kar celo uro, da dasta pol mir. Čeprav ta mala po zajtrku še vedno izsiljuje pozornost  in dol pade v službi. Če jo hočem imeti s sabo mora mirovat in na začetku ni manjkalo žalostnih pogledov ter cviljenja zdaj pa že ve da se dopoldan počiva. Popoldan pa žurka.  Če pa pride kdaj, da po mojih merilih nimata dovolj pozornosti ali sprehoda mislim, da sem jaz najbolj nesrečna  .

[Schnappi]

Schnappi, počakaj toliko, da se pes umiri, sprosti ali vsaj ne fiksira tebe oz. hrane. Jaz bi vsekakor dodala potem kakšno "taco", "prostor", predno bi dobil zaslužen grižljaj.

Včasih tudi to zahtevam, ja. Bom zdaj kar vsakič. Pa še malo samokontrole sem dodala, da mu hrana vseeno ne bo tako samoumevna. Klikat se skoraj ne da več, ker mi nori pred skledico s salamcami...

[Lunette]

Morda v pomoč. Nagrajujete pse za mirnost, ki jo sami ''ponudijo''. Priboljške pa dajajte povsem mirno/indiferentno nikokor ne z dodatkom ''BRAVO  :-*Prrrrideeen čohčohčoh...''  To lahko ko delate odpoklic  Pri nas se je tole obneslo pri starem psu, ki se uči življenja v hiši in lahko mirno pojemo kosilo v njegovi prisotnosti. Se kar namontira na svoj prostor in se dela, da spi/počiva, ker ve, da se splača bolj kot žnaranje.
http://www.youtube.com/watch?v=wesm2OpE_2c&list=PL4BBEA07626D902CF&index=6&feature=plcp

Ja vsekakor so psi lahko depresivni...in večinoma prav zaradi razvajenosti. Potem pa ne dobijo takoj, ko si zamislijo so pa v stiski, ki jo lastniki še povečujejo s tem da se s tem ubadajo ''lej kk je bogi''  Mirni vi - miren pes.
Všeč mi je zapis od bamfel - dajte vi ležat na tleh in gledat navzgor; drugače kot pod izpod čela ne gre