Rodovniški, nerodovniški psi… Pro & contra… Never ending storry… Tudi jaz sem na strani rodovnika. »Papir«, kot marskikdo rad napiše… Ja, jaz imam pač rada papirje.Takšne in drugačne.
Vzreja ali reja? Psarna. Izkušnje. Tradicija desetih, dvajsetih in več let. Uspehi. Zadovoljni lastniki. Dajmo še malo napisati o tem.
Psarna je priimek. Je ime. Je obraz človeka, ki vzreja. In vzreja ni hobi.
Vzreja je zahteven »hobi«. Ker vključuje živa bitja, ki so človekov spremljevalec že tisočletja in ki so v popolnosti odvisna od nas, je nujno , da je vzreja odgovorna. Vzreditelj je za svoje delo in svoj "izdelek" moralno odgovoren od dne, ko se odloči, da bo paril njegove starše, pa do dne , ko pes za vedno zapre oči. Je stvarnik in angel varuh. Je vila rojenica in žal, včasih tudi« angel »smrti.
Odgovorna vzreja in odgovorno lastništvo psa zahtevata od vsakega človeka predvsem čistost misli,ter odločanje na osnovi razumskih, ne pa čustvenih postavk – kar ne pomeni zanikanja pomembnosti dejstva, da je odgovoren vzreditelj enako zavezan tudi morali in etiki.
Psarna ni in nikakor ne sme biti oz. postati samo vzrejališče psov, ki imajo rodovnik. Psarna mora imeti »boniteto. Za sabo kar nekaj let, desetletje. Zadovoljne lastnike .Preverjenih psov. In nikakor ne sme prerasti v »tovarno«… Ena,dve psici, samec… In je dovolj. Jaz temu pravim »butična« vzreja.
Ne kupujejo se psi po sistemu »rodovnika«. Psarna je tista, ki je pomembna. In ta pravi vzreditelji so tradicionalisti. Vzrejajo izključno samo eno pasmo.. Leta. Stari »mački« . Enciklopedija. Do obisti poznajo prednosti in slabosti.. Rodovnike. In jih moti tisto večno nakladanje o izboljšanju pasme. Naravnost jezi jih. In pravijo, da bi bili veseli, če bi se pasme ohranjale take, kot smo jih podedovali, ne pa jih »uničevali«…Imajo prav. Če pa se s psi še kako drugače udejstvujejo, delajo, pa so rezultati tudi evidentni. Vidni.
Zdravstveni testi… Ja, sodobna medicina jih že nekaj časa omogoča. Ampak s temi testi tudi ne »rešimo« psov… Njihovega zdravja. Ja, lepo bi bilo, testiramo na te 3 dedne bolezni, pa smo vzreditelji »čisti«. Se lepo »operemo«… V bistvu so dedne bolezni malenkost in pri večini pasem veliko manj pomembne od tega, kakšen pomen se jim daje danes.
Veliko bolj kot dedne bolezni je zame bodisi kot za vzreditelja ali pa kot za kupca pomembno splošno zdravstveno stanje psa: njegov imunski sistem, staranje, dolgoživost, volja do dela.....Vse to je tudi dedno. Še kako dedno. Velikokrat še pomembneje kot zdravstveni testi…Kaj pomaga, če imaš psa, ki je na vseh teh tako opevanih genetskih testih clear in pri nekaterih pasmah sploh testiranje oči, ledvic, kolkov…, niso tiste tipične dedne bolezni, hibe, pa ga imaš kar naprej pri veterinarju zaradi "povsem nedolžnih" zadev (npr. vnetja ušes, kožna vnetja, zamašene žleze, prebavne motnje, pa nekje v najlepših letih začetki artritisa.....)
Zame je zdrav pes tisti, ki ne potrebuje veterinarja razen za cepljenje in preventivo pred paraziti vsaj do svojega 10. leta . In bom veliko raje vzela psa brez vsakega zdravstvenega testa, če njegovi predniki in sorodstvo dočakajo v povprečju med 13 in 15 let in so pri recimo 12, 13 letih še v dobri kondiciji, kot pa psa z vsemi možnimi testi, iz linij, kjer jih pobira pri 10.,11.letih ali še prej.
Bila sem na »obeh straneh«. Na strani kupca in na strani vzreditelja… In jaz še vedno (in bom vedno ) prisegala na psarno, na njeno ime. Na njeno »tradicijo«.
Pa pogodba o nakupu oz. prodaji gor ali dol.
Če vemo, pri kom kupujemo psa, kaj je do sedaj vzredil, kakšne prednike imajo mladički, in kaj ti predniki »nosijo« (zdravstveno in karakterno), potem je verjetnost »čudnih pota« genetike zmanjšana na minimum.
Vzreditelj, lastnik psarne je moja pogodba. Ker vem, da bo zame tukaj, vedno… In nenazadnje je tukaj še feed back ostalih lastnikov psov, kupljenih pri »dotičnem« vzreditelju. Dober glas seže v deveto vas!
Pravi vzreditelji do potankosti poznajo ozadje psov, s katerimi vzrejajo, pse s »pomanjkljivostmi« pa neusmiljeno izločijo iz vzreje. In to je vse, kar pričakujem.
Jamstvo? Dobri ga bodo dali.
In zame osebno je pomembno tudi to, da ohranim pristne stike. Tisti kontakt, »dotik«. To šteje. Ter da se najina »konverzacija« ne konča s plačilom kupnine, podpisom pogodbe in »prevzemom« psa.
Lep dan še naprej.