Čisto tako, za intermezzo….
Čudovito je, ko na svet privekajo mladički...Prisostvujem njihovemu rojstvu…Majhni, slepi, nebogljeni...Ki so bili načrtovani, zaželjeni. Kotitev brez večjih problemov.... Zdrava pasja mamica....Ja, takrat si »oddahnemo«In jih čuvamo kot punčico svojega očesa...
Uvedemo »porodniško«.
Občutki, ki se jih ne da opisati... Preprosto, potrebno jih je doživeti. Občutiti...Pustijo trajen pečat....Poseben. Ker so naši... In kar je naše, imamo radi.
Spremljam jih dobra dva meseca. Trepetam, ko kakšen ne je.. Si oddahnem, ko pride čas za naslednji obrok. Se veselim njihovih prvih "korakov"... Ure in ure opazujem , kako se igrajo, razvijajo veščine...Ure in ure lahko pripovedujem o naši »barvni televiziji in sporedu«.
Naši so. In kar je naše, imamo radi… Samo vse najboljše. In smo v kontaktih in obiskih z ljudmi, ki si jih želijo, ki jih že nestrpno pričakujejo…
Nato, pa počasi, eden za drugim zapuščajo naš dom.... .
"Slovo" od pasjih mladičkov ni enostavno... Celo precej boleče je.. Vsi, ki vzrejate, veste kakšni so občutki, , ko kužki eden za drugim odhajajo v nove domove..Nič prijetni... Predvsem zelo "mešani"...Zaskrbljeni vzreditelji skrbno napišemo jedilnik, pripravimo nahrbtnik s "prvo pomočjo", v katerem so odejica, igračka, hrana... In še na odhodu "naročamo" novim lastnikom vse, kar se pač spomnimo... Nato pa jok... In obkladki na glavi…
Še po toliko letih se morem "navaditi" na ta "trenutek"... In z vsakim mladičkom ljudje odnesejo tudi del mene...
In jih nato "gnjavim" vsak večer po telefonu, kako je... In običajno mi jih uspe "strenirati" tako, da me potem že oni pokličejo in mi povedo... In se me na ta prijazen način "znebijo" (he-he)..
Hvala vsem lastnikom naših nekdanjih mladičkov, da ste me "razumeli"... In da ste mi ta "prehod" olajšali... In neizmerno sem vesela, da vas lahko obiščem. Da se srečujemo. .. Da sem« preko« kužkov našla nove prijatelje.. Saj isti ptiči skupaj letimo….. In da s ponosom lahko vedno rečem NAŠ KUŽA!
In zdaj se »zgodba« obrne In podobne občutke začne spoznavati novi lastnik… In tudi on ima »polno« dušo… In »najde ta forum.. Rad bi to »polno« dušo delil s podobno mislečimi….
In na kaj naleti…. Na totalno »destrukcijo«…Na očitke, na pranje možganov, na eno zmedo... Popljuvan, ker njegov pes nima "certifikata".
Naleti na en kup izrazov, ki so mu tuji, na en kup tujk, na en kup dvomov…. Na delitve psov na PET, SHOW…
Na pogodbe, ki so same sebi namen… Pa šolanje takšno in drugačno. Pro & contra pri vsaki »sodobni metodi, cele študije okrog pasje prehrane, zdravil, »podporne« hrane….. Pljuvanje po dolgem in po čez.
In je človek totalno zmeden…
Zakaj to pišem… Pred letom in pol sem tudi jaz čisto slučajno odkrila ta forum… Ga bila neizmerno vesela…Pisala… Sodelovala… Na nek način postala skoraj »odvisnik«.
Pred tem še vedela nisem, da obstajajo te »delitve po kvaliteti« psov, pogodbe, izrazi, tujke, za katere bi skoraj rabila »slovar«…. In »odkrila« veliko »negativnih« ljudi…
Ja, pa sem se sekirala, jezila, pisala, prepričevala…. Pa je bilo vse zaman…. Mladi terajo svoje…Odkrivajo toplo vodo… Ustvarjajo »zmedo«, kaos…
In ker je vse skupaj zavito pod nekakšnim sloganom Radi imamo živali, se sprašujem, ali imamo res radi živali?
Ali moramo imeti radi samo živali s »certifikati« in pogodbami? Pa četudi gre za "ponaredke"
Ali samo uživamo v svojih dragih “lutkah”, “avtomatih”, izpolnjevanju svoje potrebe po »čisti rasi«, »brezpogojni poslušnosti«, uresničenju svojih tekmovalnih ambicji? Aja, saj res! Kaj pa tekmovanja? Razstave? Tudi naravna potreba psov? Hvaljenje z rezultati?
Pes – prijatelj? Kaj je že to? Ali ni to nekaj naravnega?
No, pa dajmo našemu psu hrano, naj jo v miru poje, ga pobožajmo, kar tako brez« razloga« (takega pravega – pes mora vedno nekaj storiti, da si zasluži vašo pozornost, vsaj tako danes pravijo???), peljimo ga na sprehod, ki naj bo samo sprehod, sproščen, igriv, brez obveznosti…
Preprosto, imejmo jih radi. Ker so unikatni. Naši… Ker jih gledamo s srcem. Saj je že Mali princ rekel: "Bistvo je očem nevidno, gledati je treba s srcem".
Ja, stara sem. Vsekakor je mogoče, da sem za časom in se je vse spremenilo! Pri meni ne! Kaj hočemo, »stara šola«. Pa sem spet tam! Ali ne pomeni stara šola nekaj zelo negativnega v očeh novodobnih pasjeljubcev… Ojoj! Bi morala biti zgrožena nad seboj? Niste me prepričali.
Jaz imam svoje »mercedese« doma, na svojem dvorišču.. In z njimi sem srečna. So balzam za moje oči in dušo. Sprostitvena terapija. Ja, in rada jih imam… Te besede , imeti rad… Te pa ne zasledim pogosto.
In to šteje mar ne… In ljudje božji, uživajte s svojimi psi… Takšnimi in drugačnimi. Vzemite si čas za njih… Ker drugače jih vam bo čas vzel… Meni je že enega… In ga neizmerno pogrešam.
In prosim vas za malo več »srčne« kulture, vljudnosti, prijaznosti… A je res to tako težko?
Ker beseda je vsemogočna. Lahko začne »vojno«, ali pa vzplamti ljubezen, ko je povedana v pravem trenutku.
Ko jo imamo na jeziku… Morda pa bi se morali vprašati, kaj bomo danes naredili z Njo?
Besede obračajo svet. Ena sama Beseda ti lahko uniči dan. Ali pa ti da krila. In svet ti je položen na odprto dlan.
Beseda je vsemogočna.
Hudma, jaz sem te vesela, da si se "vrnil". Ker sem tudi jaz razmišljala o tem, da popokam "šila in kopita", pa dol s Pesjanarja...
Ko sem bila "prizadeta". In sem si rekla, toliko let sem lahko živela brez Pesjanarja, pa bom še naprej....
Ampak tukaj so "doma" tudi krasni ljudje...Pa vidiš..., še vedno sem tu..
Predvsem pa ti želim veliko "užitkov" in polne duše s tvojo psičko.
Zdaj pa grem malo na "počitnice"... Da se umirim in pomirim.
Lep vikend vsem.
Tatjana