Madona, kakšna debata
Čisto tako iz malo drugačne perspektive; jaz sem se lani udeležila delavnic za rejce drobnice glede uvajanja pastirskih pasem. Se ne spomnim več koliko jih je bilo, mislim, da se jih je na vabilo odzvalo recimo 5. Eden izmed njih je bil edini z dvema rodovniškima kraševcema, ostali so bili ali (še) brez psa (jih je pa varovanje črede s pomočjo psov zanimalo) ali pa (mislim, da sta bila 2) sta prišla iz čistega firbca, pa imata doma nerodovniške pse, ki polno funkcionirajo v svoji vlogi.
Do takrat sem bila precej napaljena proti kakršnikoli nerodovniški vzreji, vendar moram priznati, da sem bila marsikdaj krivična ravno zaradi neupoštevanja situacije in okoliščin.
Pri teh pastircih je marsikdaj povsem logična situacija; rejec drobnice ima psico, ki je dominantna, neustrašna, ima visok prag tolerance do ovac, ne kaže plenskega nagona, se zadržuje v okolici črede in jo nerada zapušča = po domače dobra pastirska psica. Ker bi rad njenega potomca, se dogovori s kolegom rejcem, ki ima ravno tako odličnega pastirskega psa za paritev in nastanejo mladički. Eden ostane doma, eden gre k samcu, nekaj pa jih potalajo ali za smešne denarje prodajo ostalim rejcem/družini/prijateljem/sovaščanom. Takih primerov je veliko, jih lahko tudi konkretno naštejem. Psica pa je bila tornjak, pes šaro. Ali pes kraško in psica šarplaninka. In? Oba sta odlična pastirska psa z dobrimi zasnovami in to tudi posredujeta na svoje potomce. To je primer lokalne nerodovniške vzreje.
Primer rodovniške vzreje, ki ji ljudje ne zaupajo: imamo populacijo pastirske pasme in število za vzrejo primernih psov in psic. Rejec išče psa, ki bi ga lahko vključil v svojo čredo in bi nekje čez 3-4 leta lahko samostojno ščitil ovce. Obstaja 20, 30, 40 vzrediteljev, od tega jih 90% razstavlja, se udeležuje dogodkov, morda celo šola svoje pse. 10% 'vzrediteljev' ima psico, ki ima leglo na 3, 4 leta (2x v življenju psice maksimalno) in je polno zaposlena pastirica. Takšenga mladiča je težko dobit, so pa mladiči rodovniški.
Kmečka logika (ki jo tukaj nekaterim primankuje); želiš si vključiti psa v čredo (tudi to zahteva čas in potrpljenje) v starosti 7,8,9 tednov. Želiš tudi, da se vključi spomladi ali poleti, ko je vključevanje lažje nadzorovati. Se boš prej usedel za internet in iskal 'odgovorne' vzreditelje s psi s šampionskimi naslovi, maksimalno socializirane in spedenane samo zato, ker so pač rodovniški, ali boš poklical kolega s psico in rekel 'Poslušaj, mene pa zanima kje si ti dobil svojo psico blablabla.'. Odgovoril ti bo, tam in tam ali pa bo rekel, jo imam namen parit, se lahko zmeniva za mladiča. Ima slednji brez rodovnika večjo garancijo, da bo tvoj mladič dober pastirc, kot tisti rodovniški z razstavno uspešnimi starši.
Če že hočete, primer nerodovniške vzreje, ki se je obnesel se lahko še danes vidi v Šarplanini. Tam so (če ne še danes) opravljali pri 6. tednih preizkus hrabrosti mladiča z nagačenim volkom. Že pri tej starosti so izkušeni pastirji lahko prepoznali perspektivnega/neperspektivnega mladiča. Neperspektivni mladiči so pač dočakali svoj konec precej kmalu, če niso ostali doma kot ljubljenci. Selekcijo so opravljali zgolj na podlagi dotičnega mladiča in nagonov, ki jih je pokazal.
Pa danes? Plačujemo mastne pare za nazive in uspehe staršev. Prodajajo se border collieji po tavžntnevemkoliko € izključno za agility, pa sploh ni nujno, da bodo vsi mladiči res perspektivni za ta šport. Plačujemo za razstavno uspešne starše in prenašamo raznorazne natege s pet, show itd. kvaliteto. To je en velik bullshit. Mladiči dražji, ker je bilo toliko vloženega truda? Kdo pa vas lepo prosim ganja po vsaki pasji procesiji, to delate zase in za nikogar drugega in to je popolnoma vaša izbira. In kako je lahko vrednost enega živega bitja večja od vrednosti drugega? Saj ne obsojam nikogar, ampak stroški, ki si jih naredim sama z razstavljanjem/šolanjem so stroški za katere se odločim in niso nujni zato, da bodo potomci mojega psa res uspešni. Če kupiš avto, se lahko voziš s tem avtom, ker si ga zato pač kupil, obstajajo pa entuziasti, ki avto vozijo na žegnanja in kupujejo raznorazne nepotrebne stvari, da bi njihov avto izgledal lepše/boljše, ni tako?
Jaz razumem, kaj HUDMA želi povedati, vsaj mislim. Boli njega a je njegova psica nemška doga, kraševec, dingo ali morski pes, vse dokler je njegova psica dober družinski pes. Pozanimal se je, vizualno izbral psa-pasmo, ki mu ustreza in najbrž na podlagi tudi določenih referenc izbral mladiča iz legla. Kaj je tu spornega? Je njegova psica zanemarjena, jo pretepa? Ne vem, zato tudi ne moremo soditi o njegovi odgovornosti.
Zato je zame odgovoren nakup predvsem to, da v dani situaciji izberemo psa, primernega našim potrebam na podlagi zaupanja, ki ga imamo v neko osebo in to kar vidimo na lastne oči (karakterne lastnosti psa/psice) in ne zgolj v rodovnik.
Te debate so že miljonkrat predebatirane in mislim, da je do sedaj že postalo jasno, da ni črnega in belega, ni dobrega in slabega, pač pa vse vmes. Vsak primer v takih debatah je poseben in vreden sam svoje razprave, ker je marsikaj odvisno tudi od okoliščin, na splošno govoriti je pa navadna neumnost. Ne vem, zakaj je potrebno obsojati in iti na nož, ko pa namen ljudi večinoma pri nakupu psa sploh ni slab oziroma želijo dobiti samo dobrega spremljevalca.