Česar se ne vidi, tega ni (saj veste kako je to šlo še do nedavnega pri vaških cuckih: ene dva najbolj gajstna vaška potepuha sta pokrila vse psice do katerih sta uspela priti, pa potem njihove potomke in pogosto še vnukinje, tako da so po malo bolj odročnih vaseh nastajali prav značilni tipi mešancev, iz katerih bi lahko kdo naredil tudi pasmo, če bi imel voljo in bi bil dovolj bogat. Imamo na našem koncu še dandanašnji enega takega, ki natepava že tretjo generacijo).
Kar se tiče inbreedinga pri rodovniških je pri nas načeloma prepovedan že od nekdaj. Izjemoma se prizna tudi tako leglo, če do paritve pride po nesreči (in se tovrstne nesreče vzreditelju ne ponavljajo). Z mladiči iz teh legel ni nič narobe, če so starši zdravi seveda, je pa jasno, da bo moral tisti, ki bi rad vzrejal z njimi naprej paziti, da ne bo stopnje inbreedinga še povečeval. Namreč....tako kot v naravi je tudi pri vzreji treba paziti na ravnotežje med utrjevanjem lastnosti (do česar pridemo s parjenjem v sorodstvu, po možnosti ne najbližjem) in raznolikostjo (do katre pridemo z outcrossom).
Mimogrede, nekje prej je bilo omenjeno, da je najslabša paritev med mamo in sinom. Ni. Najslabša možna paritev je med bratom in sestro.
Primerjava med rojstnim listom in rodovnikom ni ravno najboljša, vseeno pa: s pomočjo rojstnih listov je moč sestaviti rodovnike, in s pomočjo teh se lahko poišče tudi lastnosti prednikov, ki te zanimajo (z določeno stopnjo tveganja seveda da zapisani soprog ni pravi oče. kar od takrat, ko obstajajo DNA testi ni več tako nepremostljv problem)
Sleepy: Jezi te, če se pošilja ljudi po pse v zavetišče. Ne vem zakaj, saj ste tam zato, da ločite zrnje od plev. In lastnik, ki ni primeren za enega psa je lahko povsem ok za drugega. Čeprav sama osebno neklomu, ki bi si rad omislil mladiča katere od meni ljubih pasem, pa zanje ni primeren, raje pomagam poiskati primerno pasmo in po možnosti tudi solidnega vzreditelja.