Tema: Nikar ne glejte stran...

[šnapi]

Velikokrat se srečujemo z dilemami, da se nič ne bo spremenilo kljub našim vsakodnevnim naporom, da smo le kapljica v morju, da smo nemočni...pa smo res? Ali je le lažje pogledati stran in si dopovedovati, da se nas to ne tiče in da tako ali tako ne moremo nič spremeniti?

Muc Robert, ki je še nedavno nazaj domoval z navrtano luknjo v lobanji na ameriški univezi v državi Utah, je danes na varnem in išče dom. Zakaj? Ker se je nekdo odločil, da ga bo poskusil rešiti življenja poskusnega zajčka, pa čeprav tisoče kilometrov stran iz naše male države. Celotno zgodbo najdete TUKAJ.

Muc Buč ni dočakal srečnega konca. Je pa dočakal nekoga, ki mu je bilo mar. Veterinarski pregled je razkril poškodovano tačko - posledica starega zloma, da je bil polomljen večkrat v življenju, da je imel v ušesu tumor, da je imel v ustni votlini katastrofalno stanje in v telesu polno šiber. Za piko na i je bil Buč tudi pozitiven na mačji HIV in levkozo, dve neozdravljivi bolezni. Mačke lahko živijo dolga leta ob pravilni oskrbi z eno od bolezni, vendar ne z obema. Kljub vsemu je bil Buč do zadnje sekunde na tem svetu zadovoljen in srečen, predvsem zato, ker je, pa čeprav na koncu, le naletel na nekoga, ki mu je bilo mar. Celotno zgodbo najdete TUKAJ.


(foto: S. Červinski)

Nikar ne glejte stran...včasih smo njihov zadnji up, zadnji, ki jih prepričamo, da nismo vsi ljudje na tem svetu zlobni, zadnji, ki jih oskrbimo in jim omogočimo boljši jutri. Buč in Robert sta imela srečo. Koliko jih še čaka zunaj?

[**Abby**]

Ravno včeraj sem ugotovila, da če nimam možnosti, da bi bila namestiteljica (čez teden sem v Lj., kjer si stanovanje delima z dvema cimroma, čez vikend pa ne bi imela začasnikov kam dat, doma so se komajda sprijaznili z mojim mačkonom) pravzaprav ne morem narediti nič. Lahko jokam, kako je situacija prostoživečih mačk huda, kako ne smemo gledat stran, ampak vseeno; gledam stran. Kaj naj naredim? Okej... lahko grem lovit mačke in jih peljem na sterilizacijo/kastracijo. Kar tudi imam namen, takoj, ko se malo otopli. Ampak kaj več, kot preprečit, da se bodo množile, ne morem. Jim bom s te mres polepšala življenje? A jim bom dala tisto, kar bi si zaslužili? Bolj ko spremljam dogajanje na tem področju, bolj se mi zdi, da je vse skupaj bolj kot ne jama brez dna. In zame ne gledajo stran tisti, ki mačko ujamejo, ji dajo začasen dom, jo veterinarsko poštimajo in oddajo. To je zame; ne glej stran. In sama vem, da tega ne (z)morem. Šlo bi pogojno čez teden, čez vikend pa nikakor in mi je res hudo, ''gledat stran'' in si metat pesek v oči, da naredim kaj, če širim vedenje o pravilnem ravnanju z mački, pa o mačji problematiki, pa da sem nekaj naredila, če je mojemu mačku kar najbolj fajn... ampak a sem res? Niti ne...

[nutella]

Veš, koliko je vredno, če samo ene par mačk ujameš, jih veterinarsko porihtaš in vrneš v okolje? Vsaj te imajo veliko več možnosti, da jih ne bo zaradi nagona povozil avto (ko bodo zaslepljene od hormonov prečkale cesto), da se ne bodo okužile s spolno prenosljivimi virusi in/ali jih širile na druge mačke in predvsem da ne bodo ustvarjale novih mačk, ki bodo trpele na ulici. Ni samo začasno skrbništvo (čeprav se strinjam, da je to ogromno vredno) tisto, s čimer lahko pomagaš. V tvojem primeru morda niti ni tako nemogoče, če najdeš koga, ki bi bil pripravljen med vikendi hodit k tebi nahranit mačke (pač ne vzameš začasno takih, ki potrebujejo stalno nego) in jih malo prečohat. Premisli. Če pa to nikakor ne gre skozi, je pa še kup stvari, k ijih lahko počneš, tudi poleg lovljenja prostoživečih mačk. Če se obrneš na bližnje društvo in poveš, kakšne možnosti za pomoč imaš, ti bodo zagotovo našli delo. Tudi ni nujno, da kakorkoli že nameravaš pomagat, počneš vsak dan par ur, lahko nekaj postoriš enkrat na teden, mesec...

Ni jama brez dna in ni res, da nisi nič naredila, če ozaveščaš druge in svojemu mačku omogočaš lepo življenje.

[**Abby**]

Saj vem. Nekaj malega sem naredila, ampak mene je kar sram, ko spremljam, koliko naredijo prostovoljke denimo pri Mačji hiši.  Mislim, da je dolžnost nas vseh, da bi pomagali... in sem se trudila, da bi komu odprla oči za to... ampak prav ne morem verjet, kako so ljudje slepi. Kako jim je res vseeno... prav ogabno se mi je zdelo, ko sem na facebook naredila stran, s katero sem poskušala najti ljudi, ki bi bili pripravljeni recimo it pse sprehajat v zavetišča, donirat kaj... magari samo ozaveščat... pa se ljudje prijavljajo v skupino, ampak jim je vseeno... pišejo komentarje na zid, ampak ne naredijo nič...

[Fitzgerald]

Abby, pomagaš lahko, tudi, če nisi v društvu. Moja prijateljica je stara čez 50 let, ni v nobenem društvu, živi v eni bogi hiški na vasi "bogu izza nogu", posvojila je 3 bolane konje (v različnem časovnem obdobju), za katere zdaj skrbi, posvojila 3 pse (do katerih je men se zdi najstarejši 14 let) in kopico mačkov. Vseskozi je aktivna, nima 5 min časa, zmenila se je s svojo občino, da ji krije stroške S/K mačkov (kot to piše v zakonu!!), ko je to "le kaplja v morje" na dolgem seznamu veterinarskih zadev glede mačke, ki je potrebna oskrbe.

Poleg tega, da ima nizko penzijo, svoje živali hrani s kvalitetno hrano in počne še marsikaj drugega. Kaj jo loči od ostalih ljudi, ki se ozrejo stran? Veliko srce in nič drugega. Pa morda še želja pomagati po lastnih močeh/zmogljivostih.

Najlažje se je odpeljati mimo povožene živali, si metati pesek v oči, da je pomoč 1 človeka tako malo ... ko pa je jasno, da pravilne odločitve rešujejo življenja, bogatijo življenja ...

Kot je rekla nutella, ena mačka k vet. pa S/K pa nazaj v okolje ali pa hranjenje prostoživečk ... nekaterim je sicer lažje delovat pod okriljem kakega društva, vendar to še zdaleč ni edina pomoč, ki jo lahko nekdo nudi svoji okolici (živalim v tem primeru).

Mislim, da je dolgoročna pomoč največ vredna --> če torej živiš z nekim ozaveščenjem, da se okoli tebe dogajajo nepravilnosti, če se jih trudiš odpravljati po svojih zmožnostih, če ukrepaš takoj, ko vidiš/slišiš za neprimerno vedenje soseda, sorodnika ... ne rabiš se vozit 100 km daleč, da opaziš, da je nekaj narobe. In, ko se začneš tega zavedat, kar naenkrat opazaš vse več pomoči potrebnih živalih, kar naenkrat imaš ideje, kako kaj rešit, kar naenkrat srečaš ljudi, ki se s tem ukvarjajo oz. so enako ozaveščeni ... in mreža se širi.

Kar se tiče tvoje skupine na FB-ju: ljudje se hitro navdušijo za nekaj, večina pa potem potrebuje dodaten "ruker" oz. spodbudo. Zakaj pa ti, ko si že ravno "ustanovila" to skupino, ne bi postavila datuma srečanja in tako še dodatno motivirala ljudi?Organizoraš nek dogodek, po možnosti tiste, ki se ti javijo, še po sporočilih "zacahneš" ... pa če pridtae na začetku 2, je veliko. Nekje je treba začet. Ljudje smo tako naravnani, da nam je lažje nekam prit, kot pa da bi stvari sami vzeli v svoje roke - sej ne, da nočejo pomagat, samo preveč pasivni so.