Nekdo pa ni ravno pazljivo poslušal biologije v srednji šoli...
(poleg tega sem dopisala, da je to zelo posplošen model, je pa pravilen in je v skladu z pravili in zakoni mendelskega dedovanja neke lastnosti preko dveh parov starševskih kromosomov)
Na žalost moje prakse še ni, pa je tudi še nekaj časa ne bo, ker bi rada bazirala vzrejo na čim manj inbreeding psih, take je pa že težko dobit učasih, tako da še iščem, se odločam,...
Ja, dokumentarce si lahko tudi kdo drug gleda, jaz jih že tako ali tako preveč, poleg tega pa v nharavi ni inbreedinga v taki meri kot v pasji vzreji-je mati narava očitno bolj pametna od nas
(samci zapustijo kardelo ob spolni zrelosti, pari se le majhen odstotek zdravih in močnih samic,... v takih pogojih in v naravi ni prostora za inbreeding saj to v večini primerov slabi potomce in le ti ne preživijo)
In da, nekoč so za ohranitev in utrditev določenih pasemskih lastnosti bili rejci primorani uporabljati inbreeding, a s tem so želeli le pohitriti selekcijo, ki načeloma za res dobre genske kombinacije traja leta in leta, da dobiš dobre potomce-brez inbreedinga
Dandanes, pa je pasemskih predstavnikov več kot dovolj, da se da tudi brez inbreedinga za vsaj 6 generacij- to je pa že precej ( veliko bolje kot 3 ali 4 mar ne!?)
Tako, da dobre potomce se da dobiti tudi od povsem nelinijskih staršev privlečenih iz bogu za hrbtom, z kar najrazličnejšimi geni.
Če še ne veste, se tak princip križanj uporablja pri reji prašičev, saj dajejo potomci z kar najbolj različnimi geni veliko boljše rezultate od linijskih... Pesjanarji morajo pa do tega očitno še pridit.
Genetika je področje, ki me več kot privlači in ni ga do sedaj tehtnega razloga, da bi krčili genetski material za voljo nekih inbreedingov, ki naj bi prenesli le dobre lastnosti, saj ne glede na vse teste ki jih še tako vesten vzreditelj opravi, če ne opravimo celotnega sekveniranja dednih zasnov staršev in primerjavo sorodnosti genov med njima, je vedno za vsako dobro lastnost, ki jo z inbreedingom potenciramo vsaj ena slaba, pa se lahko trudimo po najboljših močeh, narave ne moremo spremeniti, lahko le upamo, da dobi potomec le en okvarjen gen in ne obeh in bo le recesivni nadaljnji nosilec slabe lastnosti...
Tako torej, moje mišljenje je pač tako, da z inbreedingom in linijskim križanjem krčimo gensko bazo, da potenciramo slabe lastnosti in izražamo recesivne gene, ki se jih da drugače z pazljivim križanjem izločiti, ter da naredimo prej več škode kot koristi, edini, ki bi si lahko tako vmešavanje v genetiko bližnjih sorodnikov privoščil, je nek res dober genetik, ki bi poznal celotne sekvence genov, pa še pri njemu bi prišlo do kake zagate, ker geni niso le 1+1=2 pač pa se večkrat tudi zgodi da je 1+1 v genetiki 1.5, 2 ali 3
Se opravičujem, če je kdo osebno prizadet z mojim pismom, a genetiko ne smemo jemati zlahka, pa tudi če ima nekdo 30let izkušenj z vzrejo in ima vrhunske rezultate s svojimi psmi, se kdo od vas že vpraša, koliko pa je takih mladičev iz njegovih legel, ki niso nikoli zablesteli in nikoli ne bodo, ker so pobrali tisti slabši kos pogače? je res vredno tvegati npr.: 5prizadetih življenj za eno odlično žival, pa še potomci le te so lahko zgolj povprečni? No, po moje ne! Imam raje 5 zdravih in povprečnih a vseeno po vseh standardih in z vsemi lastnostmi pasme, meni se z vzrejo nikamor ne mudi, če traja 30 let, da dobim vrhunske potomce ki ne bodo v sorodu pa bodo zdravi in minimalno gensko okvarjeni, je zame trud poplačan
(a taka sem pač jaz, nekaterim se pa preveč mudi-kot narekuje tempo življenja bi radi vse in takoj ne glede na ceno, potem pa imamo take pasje krize s pasmami in dednimi obolenji ki se jih ne da in ne da izkoreniniti. Matere narave se ne da prelisičiti, selekcija terja svoj čas, tako pač je, le sodobni človek se bo moral s tem še sprijazniti)