Živijo Polona, popolnoma mi je jasno, kdo si, in moram se ti zahvaliti, da si se oglasila tukaj in napisala tako, kot stvari stojijo.
Lastniki redkih pasem, še posebej pa agilitaši, se izredno bojite za svoje pasme, kar se mi navsezadnje zdi tudi prav. Včasih pa se mi zdi, da tako zavračate vse, ki se zanimajo za vašo pasmo (če nimajo resnega namena ukvarjati se s kinološkim športom), ker želite biti edini, ker ste si pasmo prisvojili, ker … Z borderji vam ni uspelo, žal. Morda bi morali spremeniti pristop – to je skoraj tako kot prepovedane stvari, ki so ravno zato še slajše … Hočem povedati, da nekateri kupijo borderja ravno zato, da bi s tem parali živce »borderskim zanesenjakom«. Mogoče bi morali poskusiti na lepši način – ljudi navdušiti za šolanje, da bi v tem videli nekaj dobrega tako za sebe kot za psa. In morda komu med tečajem v mali šoli in vzporednim treningom agilityja (recimo, da sta treninga istočasno, ali pa eden za drugim), ta šport postane všeč. Moti me recimo tudi to, da lastniki avstralskih ovčarjev non-stop poudarjajo, da so to psi za resno delo, pa vendar se z njimi resno ukvarja le peščica ljudi.
Mudija sem res videla samo med tekom (agility), pumija pa sem imela priložnost tudi pobliže spoznati. Da sem se med svojim pisanjem uštela, sem začela spoznavati zadnjih nekaj dni (hkrati pa se nad mudiji začela vedno bolj navduševati), ko sem kontaktirala vzreditelje iz Madžarske, ki si res želijo, da bi psi prišli v roke pravih ljudi. Iz ene psarne so mi sporočili, da mladiča ne prodajo v tujino, če se novi lastnik nima namena resno ukvarjati ali z agilityjem, ali s pašnjo ali … Morda zato, da lahko potem svoje mladiče, ki jih prodajo (oz. njihove lastnike), tudi lažje nadzorujejo. V glavnem, za svojo pasmo jih ni vseeno in res dobro skrbijo zanjo. Svoje sporno sporočilo sem nameravala tudi spremeniti, vendar šele potem, ko bi se še malo poučila o vsem, da bi lahko argumentirala spremembo.
Iz vsega tega pisanja v tej temi pa izhaja, da začetniki sploh ne bi smeli imeti psov, kakršnekoli pasme že. Ampak čisto vsak človek je najprej začetnik, šele potem postane »nezačetnik« (da ne bom rekla že takoj, poznavalec). Nikjer nisem napisala, da se tista »x«-oseba iz prvega sporočila, ni pripravljena žrtvovati prvih nekaj mesecev za vzgojo in šolanje oz. da se s tem sploh ne namerava ukvarjati. V enem postu sem tudi napisala, da je zame vzgoja ključnega pomena, torej človeku, za katerega ne bi bila 100%, da bo psa vzgajal in obiskoval tečaje v kinološkem društvu, ne bi svetovala prav nobene pasme.
Tisti »mini-opis« pumija ni prepis iz knjige (lahko pregledaš vso literaturo, ki obstaja), pisala sem na podlagi predstavnika pasme (v bistvu sem videla 2), ki ga omenjam že zgoraj, pa tudi dejstev, ki so na internetu. Vem, da so knjige o psih napačno zastavljene, da marsikaj ne drži – a sem tu kriva jaz ali pa tisti, ki je knjigo napisal? Ja, moti me, da se zlate prinašalce povsod propagira kot idealne pse za začetnike, sama pa imam z njimi same slabe izkušnje. Zato sem si želela priti do dna, a sploh obstaja t.i. »lahka« pasma. Tega, da bi se pa samojede propagiralo na takšen način ali pa da se jih sploh propagira, pa še nisem zasledila. S tem, da so prijazni do vseh (ljudi; pri ostalih živalih je brez socializacija druga pesem), se pač moram strinjati.
Bi bila zelo vesela, če bi odprla temo o mudijih in napisala dejstva o njih, ki bi jih morali poznati. Potem bi pa že dobila tudi konkretnejša vprašanja.
Naj še enkrat poudarim, da se napake zavedam in mi je žal. Sporočilo bom spremenila, vendar moram najprej še premisliti, kako. Trenutno sem v stiski s časom in tudi za to sporočilo sem morala čas »ukrasti« na račun neke druge stvari. Pa tudi temo sem začela na napačen način, ampak to so res zahteve, ki mi jih ljudje najpogosteje navajajo.
Za prezasedene familije, ki se jim zdi zabavno psa ob nedeljah terati na Boc, se jim pa ne dopade dez, sneg, mraz, dlake, slina, solanje... NI PRIMERNE PASME.
Koliko psov pa ima dejansko vsakodnevne sprehode? Morda bi morali stopiti iz svojega sanjskega kinološkega sveta in pogledati malo v resnični svet, kjer so redki tudi psi, ki imajo sprehod tudi tedensko enkrat. Večina jih je itak zaprtih bodisi v pesjakih bodisi v stanovanjih (zunaj so samo za opravljanje potrebe) bodisi so privezani na verige. V tem, da nekdo ne bi šel v vsakem vremenu na sprehod (recimo ob zares močnem nalivu), vidim samo priložnost za drugačno ukvarjanje s psom - za učenje ali ponavljanje vaj, za kar se najde prostor tudi v stanovanju. Navsezadnje že dolgo velja, da se pes bolj utrudi po psihičnem delu.