Prvo, ukini vse kosti in navajaj dalje pri tisti hrani, kot si do sedaj. In vedno dodaj kaj boljšega, ko normalno pusti, da mu vzameš karkoli. Na zadeve, ki se dlje časa grizejo navajaj postopoma. Ob tem, ko mu jemlješ zadeve, govoriš kaj? Recimo spusti? Ena beseda mora biti obvezno, če morda tega do zdaj niste prakticirali.
Pri našem sem začela prej z ušesi in suhimi vampi. Jaz sem jih držala in pes je glodal. Vsake toliko pa še kaj boljšega. Recimo košček mesa, po možnosti surovega ali na pol pečenega. Naša dva sta nora na to
Ko je to kasneje braz problema spuščal, smo začeli uvajat še boljše zadeve in spet je moral normalno in sproščeno jest tako, da sem jaz zraven držala hrano... Naprej sem šla samo takrat, ko je bil sproščen.
Tak režm smo uvedli zato, ker je tudi na nas konkretno renčal, ko je prvič dobil kost. Mi smo našega penzionista posvojili, ko je imel približno 8 let. Pol leta sem porabla jaz, da ni renčal name, partner pa eno leto. Vaš je mlajši in bo ob pravilnem ravnanju prej prenehal.
Je pa prvič ko sem v uvajanju dala kost prav tako spet zarenčal, ampak menj resno. Tako, da je treba bit pripravljen. Ko je prvič zarenčal je letel na hrbet in tudi ko je drugič zarenčal. Tretjič je malček ponjuru, ampak spustil in dobil nagrado. Po tem pa načeloma ni bilo več težav. Mogoče se je še parkrat poskusil zbunit, ampak ob ostrem NE takoj spustil...
Kar se otrrok tiče, jei najverjetnejia razlag za njegovo ravnanje zanič socializacija in morda celo slabe izkušnje. To je pa mela naša prejšnja psička, ki je bila že po naravi bolj nezaupljiva do tujcev otroke pa sploh ni marala. Rabli smo približno 2 leti, da jih je začela sprejemt in tudi upoštevat, ampak vedno je bilo to, da če je kakšen otrok priteku iz nenada, da je zarenčala, čeprav je na videz izgledalo kot, da je super.
Prva stopnja je, da ga navadiš da jih ignorira in nikoli ne smeš dovolit otrokom, da prestopijo navidezno mejo do katere je pes še relativno miren in ne vzkipi. Razdalja bo oz. bi morala biti sčasoma vedno manjša.
Nagrada je pa hrana, hrana, hrana... Najboljše bi bilo, da bi na skledo za nadaljne pol leta (vsaj) čisto pozabili in bi vse dobil med učenjem pozornosti, ignoriranja okolice, mirnega obnašanja, odpoklica in pač vseh ostalih vaj poslušnosti, ki vam bodo prišle prav v vsakdanjem življnju.
Pri navajanju na otroke bi bilo pa tudi super, če bi imeli pomagače. Se pravi otroke iz družin, ki imajo pse in znajo delat z njimi. Najprej starejše in postopoma vse mlajše. Zelo važno!!! OTROK NIKOLI NE SME ITI PROTI PSU. Korak bližje mora naredit pes sam. Otroci NIKOLI ne smejo gledat psa v oči in krilit z rokami in se dret v njegovi bližini. KAtastrofa se lahko zgodi, če priletijo od zadaj in se vržejo na psa... V glavnem, psa morate zaščititi pred njimi pa če se še tako čudno sliši. Ko se bo pes počutil varnega bo tudi njegova reakcija "napad je najboljša obramba" občutno manjša.
V grobem: psu postavit meje, otrokom postavit meje, psa nikoli kregat ali kaznovat za izražanje strahu, ampak si zapomnit točne okoliščini v katerih je do izbruha prišlo in pazit, da se ne ponovijo. Kakšen halti bi bil zelo priporočjiv (povodec istočasno privezan na halti in ovratnico!). Odvisno od psa in okolja pa verjetno kar nagobčnik. Ves čas bit 100% skoncentriran na kolico, psa pa nagrajevat za ignoriranje. Postopoma povečevat kriterije.
Pa seveda povedat v šoli za problem in ne čakat, da vam sami od sebe podajo razlago. Tezadeve so specifične.