Lanabella, moji psi redno jedo surovo svinjino in to brez ene posledice. Svinjske kosti so poleg kosti perutnine, zajcev in ovčjih najlažje prebavljive (za razliko od kosti velikih rastlinojedov, ki nosijo težo pol tone krave recimo in bodo v boju med takimi kostmi in pasjimi zobmi zmagale kosti). Moji jih jedo lepo, primerno, jih pohrustajo na drobno. Seveda je ključno, da je kosti 10% celotne prehrane, kar je dejansko zelo zelo malo. To v realnosti pomeni, da moji svinjski hrbet, iz katerega štrlijo rebrca, dobijo največ 1x tedensko, pa še to ne. Takrat zapadejo v pasjo nirvano in lepo počasi grizljajo. Starejšpa psica je seveda pametnejša in potrga vse meso dol in večino kosti pusti, kot da bi jih mravlje obrale. To pač roma v koš.
Kuhanim kostem se spremeni sestava in postanejo bolj trde, manj prebavljive. V tem je štos. Isto je škoda kuhati meso, samo izgubiš določene aminokisline in spremeniš setsavo beljakovine.
Moja starejša psica ima dermatomiozitis, kožno dedno bolezen, ne alergije. Celih 8 let življenja je jedla najdražje, kao sensitive specialne brikete za kožne težave (ja Lanabell, losos in krompir, ker naj drugega ne bi bilo dobro) in praktično živela v krastah, do mesa pojedenih blazinic, okoli oči dlaka več ne bo zrasla, pol krempljev ji za vedno manjka. Ne smem se spomniti, med prsti je bilo pogosto vse gnojno, da smo celo na antibiotike morali, prevezovali tačko, da je bila potem seveda povrhu vsega imobilna... Vse pod veterinarskim nadzorom, da se razume. In potem sem čisto na blef zaradi novega mladiča začela več surovega mesa uvajati, ker sem uporabljala za učenje.... Pa je preraslo v en in nato dva obroka dnevno. In nekaj najbolj čudnega se je zgodilo kot stranski produkt: starejši psici so vnetna mesta potihnila. Ne pojavljajo se več nova. Tace so suhe in zdrave. In to v mokrem majskem vremenu tudi, ko se je ponavadi stanje najbolj slabšalo... Prhljaja ni več. Dlaka je bleščeča. Res ne vem no. Malo čudno. Mimogrede si je zobe sčistila, da so, kot da je stara 10 mesecov in izgubila je večno tolščo, zaradi katere je morala reva živeti največ na 2 pesteh briketov 8 let. Zadaha iz ust ni absolutno nobenega več. Skratka, sami negativni efekti tega surovega mesa, resnočno. In to ojoj, kljub občasni svinjini.
Katerokoli meso uvedem, vse prenašata brez izjeme. Ni razlike. Seveda zahteva zadeva eno malenkost mentalnega napora, ampak nič več kot to, da se pozanimaš, katere kosti so primerne za dajati in katere ne. Pomembna je tudi velikost kosti, kako in sploh če so kaj rezane. Torej nobene gole kosti, vse prekrito z mesom, nobenih kosti nog velikih prežvekovalcev (kar se seveda veselo prodaja na netu za drage denarce, lepo prekajeno, čeprav je samo nesreča, ki čaka da polomi zob) in raje ne govejih, ker so enostavno pretrde. In seveda nobenih kosti, ki so take oblike ali velikosti, da bi jih pes lahko samo pogoltnil. In pa paziti je treba, da je kosti primernoa količina, le 10% celotne količine prehrane. Tudi jaz sem na začetku naredila napako in sem jima dala recimo svijski hrbet 3 večere zapored, kar je po tretjem večeru pomenilo mlace bruhanja kosti pri starejši psici. Ni bilo nobene hujše posledice, samo pač JAZ sem morala poštimati količino kosti in od takrat naprej je vse okej.
Torej ni neke razlike, katero meso uvedem, ker je meso meso, za psa lahko prebavljiva zadeva in vse jesta z užitkom in brez ene same negativne posledice.
Torej moja psica nima alergije, čeprav so jo veterinarju navdušeno hoteli najprej zdraviti proti alergijam in delati ne vem kakšne desenzibilizacije... In seveda najprej smo jo dali na sensitive hrano, tako, za alergike (žal brez učinka). In vedno znova se pojavljajo na forumu novi posti, moj pes ima kao alergijo na piščanca, ker je to najlaže reči, ker je bil v tistem trenutku prvi vir beljakovin v briketih neka zmleta piščančja moka... Mislim, poznam kar nekaj psov, pri katerih se je izkazalo, da so alergični na rastline ali nek dejavnik v okolju, recimo en ubogi kuža je alergičen na hrast, živijo pa ob hrastovem gozdu.
Zelo podobno kot pri ljudeh, ko se pojavi alergija na nek dejavnik, ki ga je veliko v okolju. Sama sem alergik na kar nekaj stvari. In ja, nagnjenost k alergijam, mislim da je dedna. Jaz sem tak pravilen, tipičen alergik na hišne pršice, perje in mačjo dlako in se mi je alergija pokazala vedno na respiratornem sistemu. Moj oče pa je alergičen le na mlado travo, ko jo kosi. Takrat se mora zadelati, kot da gre med roj čebel, ker mu klaski od trav povzročijo hudo reakcijo na koži. Njegov brat pa ima samo in izključno prehransko alergijo, hudo in spet tipično - če poje malo hruške ali jagode, mu tkivo v usih in grlu tako zateče, da se lahko zaduši. Torej vse alergijske reakcije, ampak zelo zelo drugačne.
Tako da meni se res zdi čudno, da pri psih veterinarji vedno in vedno takoj ponudijo le eno rešitev na vrsto simptomov, ki niti niso nujno alergija: kriva je beljakovina, ki jo je v tistih trenutnih briketih. Najprej, lahko da je kaj v okolju in kot drugo, nihče pa ne ponudi ideje, da so mogoče krive bilo katere od 100 sestavin, ki so zgemištane v briketih. IN seveda psa dati na druge brikete, ki ima spet zgemištanih 100 sestavin, kjer noben ne more pametno zaključiti, kaj je moteč dejavnik. Če bi bila kriva hrana, bi bilo treba iti na izključevalno dieto, in to ne briketno. Torej en vir beljakovin, pika. To dajati dva tedna in pogledati, kaj se je zgodilo. Potem dodati drug vir beljakovin in spet čakati dva tedna. Potem tretji in tako naprej.