Ni ga več. Mojega zvestega zaupnika.
Gledam, kje si, a te ni. Ni in ni.
Minil je že skoraj teden dni. A še vedno se zdi, kot da sanjam; le, da se sanje pomikajo brez tebe.
Izginil je tvoj vonj, ostale so le še tvoje igrače in nekaj dlak. Posesala sem jih včeraj.
Oprosti mi, a nisem več zmogla čutiti tvoje bolečine. Skrival si svoj pogled, kot da me ne bi želel obremenjevati. Moj večni nevsiljivi tolažnik. Neskončno hvaležni veselko miliega pogleda, v katerem smo se vsi topili in stopili. Delilec brezpogojne radosti.
Zapustil si me z utrujenimi očmi, sprijaznjen - tega poprej še nisem občutila pri tebi.
Nisem želela videti, čeprav me zjutraj nisi zmogel več pozdravljati. Le nežno si pritrkaval z repkom ob tla.
Objela sem te, preden si odtekel, tja nekam, kjer vem, da ti je lepo. Kjer te ne požira bolečina, kjer skakljaš in plavaš, se igraš, ugajaš norčije.
Zaspal si na moji dlani. Pogledujem jo, dlan tvojega odhoda. Ostaja ista. Le tebe ni več.
Prevzela me je žalost, ki sem jo v najtemnejših kotičkih le slutila, jo zasuvala z zemljo pozabe, jo odrivala v desetletje naprej in še malo. Odšel si tako zelo nepričakovano. V mojih letih. Zakaj?
Vem, da se nekoč srečava spet. Počakal me boš pred vrati, kot si me vselej, poplesujoč z repkom, ki ti je utiral pot po morski gladini, ko si plaval ob meni, me čuval.
Tako zelo te pogrešam, ti moj pajacek. Želim si, da se izgubim v teh sanjah. Niso mi všeč. Se zbudim v tiste, kjer si ti.
Pokopali smo te z dvema od tvojih igrač. A tvoj frizbi je ostal nedotaknjen. Pomaknjen je v kot okenske police. Še vedno je tam, kjer je bil, ko si odšel -
in Tam bo ostal.