Pri meni je to zelo odvisno...
Če Neon leži in samo malo smrči je super za učit. Vem kje je pesjanar, kaj dela, nič mu ne fali. Če pa se odloči, da bo glavo tišal v moje naročje ali obvezno šetal okoli, bom pa samo gledala kdaj bo za kakšnem vogalu, kaj bo tam delal.... Najraje se z njim učim na terasi. Sem mela že zudi prav posebno gužvo v šoli pa sem prišla čez z veliko boljšimi ocenami kot če bi sedela za mizo in se učila nadvse nezanimivo zgodovino, štidirala zaguljene fizikalne naloge, razmišljala kaj za vraga je mislila profesorca za matematika s tistim čudnim stavkom, ki ne paše k nobenemu vražjemu računu... V sobi pa psa žal ne morem met ampak mislim, da bi bilo v tem primeru podobno kot na terasi.
Kar se pa pomirjanja tiče...ni ga čez Neona.
Pridem vsa zjezena iz šole, ker je predsednik spet vtikal svoj veliki nos tja kamor ga ne bi blo treba je prvo veselje ko pridem domov vesel pes, ki ga spustim iz pesjaka in ki že sekundo kasneje pušča svojo slino na moji rokavih in se ne glede na vse trudi dati kiss. Dan se izboljša, na nikogar ne p!"%im, idiote ignoriram in se jim nasmiham ali pa celo dobim navdih za kakšno zoprno kajlo ki sproži pogled in zaveže jezike. Večerni sprehod, ki mu zdaj lahko rečem že kar sprostitev po dolgem učenju in luftanje možganov je prav odrešujoč. Vse ma čas da se vsede v možgane brez mojega nenehnega zjanja v knjige. Spet me razveseli vsaka njegova vragolija. Očitno že kar ve, kako reagirat kadar semrazlične volje. Vedno visi pi meni in se stiska kadar sem v podnu, kadar sem posebej dobre volje je nujno potrebno poiskat igračo ali pa palico in mi jo prines ter se poskušat igrat. Kadar sem jezna se sprehaja par metrov stran od mene ali raziskuje po svoje. Kaj naj rečem...zlat kuža
