............ mogoče recimo, da z užitkom ugrizne v rokav in na povelje ne spusti, ker pač dela za sebe in ne za vodnika.................. če že govorimo o "dominanci", ki jo vsaj malo premore takšen pes.
Mogoče še kakšno pojasnilo Tyra ob tvoji misli
Dominanten pes zame ni stabilen pes
Pustimo specifiko obrambe na miru... nespuščanje rokava je zgodba zase (nagoni, trening, kilometrina psa in vodnika,...).
Kot je Andreja napisala, dominantni in stabilni psi so najboljši za delo. Treba je najprej vedet kaj dominanten in stabilen pes sploh je. Dominanten pes je zelo samozavesten, ne dere se za brez veze, ne skoči v luft ob najmanjši provokaciji, zaradi te svoje stabilnosti je zato tudi zelo predvidljiv pri delu oz. lahko rečem zelo zanesljiv. Kaže tudi tako, da tak pes lažje in boljše prenaša psihične obremenitve - resnične iskalne akcije, nenadni poki/gibi/situacije, pritisk markerja,...
Agresija in dominanca nista eno in isto, v določeni meri se pa lahko prepletata.
Tudi zame so dominantni psi zlata vredni. V kolikor niso vsaj malo dominantni, jim dvigujem ego oz. samozavest - ker se to pozna ne le pri delu ampak tudi pri vsakdanjem življenju.
Večina mojih psov je dominantnih, samozavestnih in stabilnih, izbiram pasme, ki imajo to že po naravi v sebi... razen enega.
Pa dajmo za primer ravno tega mojega azilaša. K meni je prišel po dveh letih bivanja v azilu. Kljub odličnemu delu inštruktorice, ki se je nekaj mesecev ukvarjala z njim je bilo pred nama še veliko dela. Ob prihodu je bil nedominanten, a vseeno rahlo agresiven - zaradi nezaupanja v ljudi (slabe izkušnje prinesejo svoje), brez samozavesti. Kako se je to kazalo v vsakdanjem življenju? ''Novi'' ljudje ga niso smeli pobožat, ali se je umaknil ali pa pokazal zobe, ni iskal nobenega kontakta z ljudmi, hitri gibi so bili problem, zateg povodca - skoraj smrtna obsodba, strah pred avtomobili - posledica uriniranje, hoja z nizkim repom in ušesi položenimi ob glavi.
Veliko sem delala na njegovi samozavesti - postaja vedno bolj samozavesten (za nekatere bi bil dovolj samozavesten že pol leta ali leto nazaj
, odvisno kaj hočeš od psa). Kako se kaže to v vsakdanjem življenju? Lahko ga vsak poboža, nima strahu pred avti (skoči sam v boks, kar je bil zelooo velik problem), išče kontakt z ljudmi, njegova celotna drža telesa se je spremenila (ušesa pokonci, rep visok), pes je veliko bolj vesel in zadovoljen (povečalo se je mahanje z repom, ker prej skoraj ni mahal z njim). Bolj kot raste njegova samozavest (kaj točno delam je predolga zgodba, ampak so posebne tehnike), lažje je življenje z njim, bolj je motiviran za delo - pa ne zato, ker jaz hočem, da pes sodeluje z mano, ampak zato ker se ON dobro počuti, ko dela.
Pa smo tam... ko pes dela zase ali za vodnika. Poznam zelo malo psov, ki imajo dejansko izraženo voljo po ugajanju vodniku (willing to please). Dober vodnik uči/nauči psa določeno vedenje (ni važno kateri šport), ODLIČEN vodnik pa nauči vedenja na tak način, da so psu v užitek in da si pes sam želi delat. Drugi del zahteva veliko več časa, znanja vodnika, predvsem pa popolnoma drugačen pristop k šolanju.
Bom dala samo primer vaje ''poleg''. Dober vodnik bo psa naučil, da hodi ob nogi in ga gleda. Odličen vodnik bo pozoren na počutje psa - in ga bo naučil tako, da bo pes hodil ob nogi, sledil vodniku, pri tem pa bo imel celo telesno govorico ''našponano'', ušesa pokončna, rep pokončen in mahajoč, pes bo vidno zadovoljen in vesel, da lahko dela. Razlika med enim in drugim načinom se vidi v samem psu ter v vajah - v hitrosti izvedbe vaj (seveda so tudi treningi), dolžini izvedbe vaj, natančnosti izvedbe vaj,...