Jaz pa pravim - imej psa, če si ga tako želiš in si se pripravljena zanj potruditi in prilagoditi svoje življenje. To ti čisto verjamem glede na to, kako si opisala svoje življenje in karakter.
Kot je že nekdo zgoraj napisal, se pes zelo prilagodi lastniku tako glede gibanja, karakterja, crkljanja ipd. Verjamem, da boš za psa skrbela z ljubeznijo in odgovornostjo, kar je bistveno.
Je že prav, da se prej pozanimaš, bereš knjige, kakšno revijo, forume ipd. ampak vse to je teorija, ki bo pri tvojem psu (in tvojem odnosu do psa) včasih držala, včasih pač ne. Kot pri vseh ostalih stvareh v življenju, npr. pri vzgoji otrok, pri izbiri partnerja, pri iskanju službe, pri vrtnarjenju...

Evo moj primer: v otroštvu smo imeli psa mešančka, strašno prijaznega, zanj so seveda skrbeli starši, jaz sem se bolj ali manj igrala z njim (ko mi je pač ustrezalo, seveda..

). In sem mislila, da poznam življenje s psom.
Ko sem se preselila k možu, so imeli pri njem starejšega psa, zanj je v osnovi skrbela tašča, jaz pa sem se kar ukvarjala z njim, ga negovala, kaj naučila, sprejala, peljala k veterinarju ipd. In sem spet mislila, da zdaj pa obvladam življenje s psom!
Potem je ta pes preminil in smo lani kupili mladičko. Joj, zdaj se je pa začelo! Gibanje, gibanje in še enkrat gibanje, vzgajanje, doslednost, vztrajanje, igranje, igranje, igranje, iskanje najboljše variante prehrane.....
Ti povem, kup stvari sem že uspela naučiti našo tamalo (zdaj že enoletno psico s cca 30 kg!), še več pa je uspela ONA naučiti MENE! Včasih je naporno, ampak vse skupaj je tako zelo luštno, družabno, aktivno, igrivo, prisrčno, da je vredno vsakega "trapastega" sprehoda po dežju in v temi, vsakega čiščenja dlak in ostalih "odpadkov" za njo, vsake ranice ob igrivem ugrizu, vsake raztrgane majice in pogrizenih copat

Srčno ti želim, da bi kmalu imela FUL DELA z neko kosmato kepico, ki bi te razveseljevala, ti delala družbo, te učila, ti pomagala odraščati in dozorevati tudi v odgovornosti in ljubezni do bližnjega!