Pašnega nagona ne uničujejo ne razstave, ne agility
.
Lahko pa pašni nagon in še bolj stil ohranja samo paša
.
Sicer pa smo si tisti , ki tekamo s psom po agilityu ,obediencu , dog dancingu, flyballu ali fresby tekmah povsem enaki s tistimi, ki hodijo po razstavah- namreč ne enih ne drugih paša v povprečju ne zanima kaj bolj kot lanski sneg
.
Nekatere razstavljalce in vzreditelje začne nenadoma izjemno zanimati paša , ko se izkaže, da je pridobitev osnovnega delovnega izpita nujna za pridobitev takega ali drugačnega prvaštva
. Agilitaši nimamo teh problemov
, ker nam paše nihče n epredpisuje. So pa med agilitaši pogosti vodniki, ki jih zanima prav vsako delo oz šolanje psa in preiskušajo tudi pašo pod "B" dejavnost, če so le na razpolago ovce in teren za trening. Kot si pravilno ugotovil, v Sloveniji te možnosti ni. Če bi bila, bi zagotovo več pašnih 3 psov izviralo iz agilitaških kakor iz razstavnih vrst
zaradi vodnikov
.
V svetovnem merilu tisti, ki jih res zanima paša jemljejo izključno delovne linije za pašo sploh ne hodijo na razstave in imajo izjemno odklonilen odnos do vsake drugačne rabe BC
. Večini je še bolj kot športnim kinologom popolnoma vseeno ,če je pes kratko ,dolgo ali srednje dlak ,kar se barve tiče je lahko tudi karo ali pa vijoličast z zvezdicami in tudi, če bi imel sredi čela rog, pastirjev to sploh ne bi motlo , dokler ne bi z njim napičil kakšne ovce
Tudi dejstvo, da si nekateri izbiramo raje pse iz delovnih (recimo bližje pašnim) linij torej ni v nobeni povezavi s sposobnostjo za pašo , pač pa s fizičnimi karakteristikami psov. In večinoma (poudarjam večinoma in v povprečju, ne absolutno z avsak posamezen primer) imajo psi iz delovnih linij boljše fizične predispozicije
.
Glede psihičnih predipozicij za "nepašne" aktivnosti pa je tako, da poudarjen nagon za pašo lahko predstavlja prej oviro kot prednost. Torej lahko rečemo da jih jemljemo kljub temu ,ne pa zaradi tega
. Sploh, kdor hoče vzrejati pašne pse za vrhunski drugi šport mora poznati precej o paši, linijah in tudi prirojenih stilih paše pri tej pasmi ( o čemer sem jaz šele pred kratkim nekaj več izvedela od vzrediteljice s Finske in mi je precej razjasnilo marsikako zadevo).
Toliko o načinu izbora psa za posameznega uporabnika. Vzreditelji pa naj bi predvsem stremeli k temu , da vzrejajo zdrave pse, ki so še v standardu (ne pa nujno za šampionatne nazive) ter naj bi zagotavljali tudi ohranjanje vsaj osnovnih psihičnih in fizičnih sposobnosti pasme za katere je bila vzrejena. To v grobem pomeni , da naj bi večina psov za večino kupcev s povprečnimi pričakovanji bila zdrava in povprečna, ter da za to ni niti smiselno niti pametno ožati širše vzrejne baze na bilokakšne šampionske prednike, pač pa je potrebno stremeti h kombinacijam, ki samo omejujejo pretirane odklone od povprečja.
In ravno v tem smislu se meni npr ravno omenjani Izi ne zdi tako slaba paritev za slovenski prostor, čeprav kakor je razbrati iz vsega mojega naziranja njegov rodovnik in izgled ni na mojem šampionskem podestu
. Kot prvo ni v sorodu z večino slovenskih brderjev (razen svojimi potomci
). Nima nobene bistvene napake v zunajosti, je srednje težke konstitucije, srednje velik, s srednje močno glavo, srednje odlakan, klasično obarvan, ima nekaj avstralskih linij a ni tipičen avstralec in pravijo da pridih teh linij med 10 do 25 % ravno lepo razredči angleški "inzuht" na najslavneješe zgodovinske plemenjake (no recimo da res
), je igriv in povrpečno temperamenten, je prijazen do psov in ljudi je zelo preprost za posedovanje in za šolanje, ima malenkost pašnega nagona, ki bi se ga dalo uporabiti za ene povprečne pašne pašne ambicije a ne toliko ,da bi to motilo vsakdan ali mešalo štrene pri drugem šolanju. Poleg tega v prejšnjih leglih ni dal nobenega bolanega ali neuravnovešenega potomca
. Vse to razlogi zaradi katerih razumem vse, ki s čisto vestjo parijo za vogalom in ne čutijo potrebe , da bi se peljali 1500 km daleč zato,da bodo mladiče prodali ljudem, ki od psičkov pričakujejo samo to, da bodo pravi borderčki.
Tudi če smem biti malo zlobna- v slovenski reprezentanci so zaenkrat prevladovali borderji, ki so bili parjeni med slovenkimi starši za vogalom
ali pa kupljeni v neposredni bližini in če se ne motim so v posmeznih tekih na svetovnih prvenstvih že posegali zavidlljivo visoko. Obenem na razstavnem področju kljub vele paritvam šampionov v tujini v sloveniji še ni zrasel maldič BC, ki bi kaj pomembnega dosegel v razstavnih ringih.
Kar pa se tiče razstav- tudi jaz grem z vsakim svojim psom vsake pasme na kakšno razstavo. Če mu dobro kaže na kakšno več, če mu slabo kaže na kakšno manj. In sploh nimam nič proti razstavam, če morda kdo napačno razume- so zanimive in prijetne za druženje in ogled psov. Edino,kar mi ne gre po grlu so interpretacije mnogih pasemskih standardov še bolj pa razstavni nazivi kot glavni kriterij izbire plemenjaka.