No pa še jaz pristavim svoj lonček kako sem prišla do psa. Želja je obstajala odkar... no ne spomnim se ravno ker sem bila še majhna takrat
. Pravzaprav je želja obstajala v vseh članih naše družine. In ko sta se starša preselila skupaj in sta že imela dve majhni deklici (takrat stari okrog leto in pol & dve leti in pol) je prišel k hiši mešanec med kraškim in nemškim ovčarjem po imenu Medo. Oboževan z vseh strani a žal velik in strah vzbujajoč pes je kratkomalo onemogočal normalno poslovanje (pač je problem če stranka sedi v avtu in kliče ven naj pride prijet psa - ne da bi le-ta lajal ali se kakorkoli drugače zanimal za prišleka), premehka vzgoja (oz. pomanjkanje le-te)... Zgodba se je za Medota končala pri prijetni gospe, ki je živela na večjem posestvu, v visoki starosti. Pri nas žal ni mogel ostati - smo ga pa pogosto obiskovali. In potem smo otroci odraščali in odraščali in... postali najstniki. K hiši sem privlekla od paličnjakov, skakačev, ribic, potepuških mačk (ki sem jih dejansko skušala skopati - no dobro no nisem vedela da mačke ne marajo vode, stara sm bla cca 6 let takrat in staršev ni bilo doma), še zlobnega zajca etc. Žverce so živele v bolj ali manj ugodju in bolj ali manj umrle od starosti. Želja o psu je ostajala in leto za letom smo sestre težile da bi imele psa (kdo drug kot jaz pa še najbolj). Po kopici prebranih knjig, konstantnemu trobljenju o psih, kazanju le-teh na sprehodih in naštevanju značilnosti, sta na koncu le rekla da bosta premislila. Prvi pogoj je bil da najprej dva meseca hodim zjutraj pred šolo in zvečer na minimalno pol urni sprehod. Nešteto lekcij o odgovornosti etc. Na koncu sem le izbrala bodočega psa, ki naj bi bil novofundlandec. Seveda sem ga izbrala kar iz oglasnika in se odločila pač bolj kot ne po ceni. Na dan ko bi ga morali iti iskat pa sta rekla ne. Pes je prevelik (to sta že prej govorila ampak pač ni bilo dokončnega ne). In kaj zdaj? V jok pa na drevo! Točno to. Popolnoma nič mi ni bilo jasno. Potem mi je pa mami obljubila da greva naslednjega dne pa zares pogledat kakšne psičke in si bom lahko enega izbrala.
Kar je sledilo je ena največjih katastrof! Ne glede na to da imam Frfro neizmerno rada je bilo od a do ž vse katastrofa. Naslednjega dne sem našla oglas za mešančke z kokeršpanjeli, pa sm rekla da jih gremo pogledat. Na vsak način sem hotela dobiti psa tisti dan (ker sem imela v malih možganih da če ne bom dobila psa tistega dne, da ga ne bom dobila nikoli). Pripeljali sva se tja, videli malčke in bolj kot ne iz trme in strahu, da če ne bo eden od teh psov ne bo noben, izbrala psičko. Tam sva bili vsega skupaj 15 min. Gospodarica hiše mi je dala pleničko z vonjem mame, jaz sem dala deklicama vsaki po tisoč tolarjev, da sta imeli za sladoled in adijo. Psička je bila moja. Seveda sem uspešno izbrala najbolj dominantnega psa iz legla, popolnoma neprimernega za začetnika. Sem pa imela veliko volje do dela z njo. Psička je rastla, šli sva v malo šolo, se učili trikcev etc. Vse krasno razen tega, da me je povsem prevladala, da je šla vsa moja vzgoja v franže, ker so jo domači razvajali in ji pustili stvari katere so bile pri meni izrecno ne. In po koncu poletja se je začela šola in šolsko delo. S tem in vsemi obšolskimi dejavnostmi pa občutno manj časa za psico. Potem pa so prišle enkrat počitnice, ko ni mogla z nami in smo jo pustili pri stari mami za par dni in ko smo prišli nazaj je mama ni spustila več od sebe, pes pa se je z vsemi štirimi uprl in si ga dejansko vlekel stran. Tako da je pri starosti cca 3. let ostala pri mami, ki je sicer 10 min stran peš, zopet ni pa pri nas. Psički ni bilo nikdar nič hudega (ni ji manjkalo niti pozornosti, niti sprehodov, niti vode, niti hrane), manjkala ji je oz. kar ji še vedno manjka je pa vzgoja! Kar zdej hočem povedat je to da premislite še enkrat o vsem skupaj. Ko je enkrat pes pri hiši ni več poti nazaj (oz. je naj ne bi bilo).
Ali ste res pripravljeni hodit zjutrej, popoldne in zvečer na sprehode? Lahko to dokažete staršem? Boste lahko plačali veterinarske stroške, stroške prehrane, igrač, sterilizacije/kastracije? To pač niso majhni stroški. Morda starši vidijo v tem problem? Bi jim lahko kakorkoli pomagali pri tem? Ste pripravljeni namenit tisti denar, ki ga dobite od babice in dedka za rojstni dan, psu, ki ga je zbil avto pa je potrebna operacije sprednje leve tačke... Da o grizenju ne govorimo... ko menja zobe je katastrofa lahko. Poslovnemu kolegu je v roku dveh dni naredil škodo za cca 3000€... Zdaj, vam je upam da ne bi, ampak mimogrede so uničeni kakšni čevlji ali copati. Trenutno psičko sem dobila že po tem ko je zamenjala zobke pa mi je še vedno uničila copate, da o povodcih ne govorim (no dobro to s povodci je deloma tudi moja krivda
). In potem je tukaj vzgoja. Kdo jo bo vzgajal? Vi? Odlično. Potem vam je seveda popolnoma jasno da je potrebno redno vadit vse kar se naučite v šoli, da vas bo pes pri tem konstantno poskušal prepričati da če je ukaz tačka mora on nujno še prej nekaj it povohat ampak posladek bi pa vseeno imel etc. Imate za to čas in potrpljenje? Če lahko mami dokažete da ste pripravljeni delati s psom... Šmenta pri kolegici je pomagalo tudi to, da je na marioneti oslička kazala svoji mami kako moj pes naredi "pleši". Pri tem veliko vlogo igra tudi družina pri kateri bo - se pravi vaša družina. K vzgoji psa spada tudi vzgoja družine. Kakor se pač že čudno sliši je pa res. Čisto na našem primeru moje družine je jasno da sva samo dva sposobna vzgojit psa. Presneto težko je rečt tistemu lepemu pogledu ne. In mame se omehčajo in pade kakšen priboljšek z mize in potem seveda sledi konstantno teženje in lajanje in prošenje za priboljške. Morda bi pomagalo če bi naredili načrt in ga predstavili staršem. Tako kot plakat v šoli
Lepo bi predstavili psa - kakšnega si želite. Kje bi ga lahko dobili. Kje bi bil čez počitnice (menda se tudi na pesjanarju kdo najde ki bi bil pripravljen paziti na vašega psa za kak dan - ne pa računat na to!), kaj bi bilo z njim ob primeru vaše bolezni, kako bi bilo z kritjem stroškov (sami boste to zelo težko krili in tukaj je pač potrebna pomoč staršev), kdo ga bo šolal, treba je poudarit, da bi bile nekakšne omejitve tudi za člane družine (recimo pes ne dobi priboljškov z mize in pika! -razen če vam je to vseeno), ki bi jih morali upoštevati, kako bo z vašim časom - koliko boste doma (razne šolske in obšolske dejavnosti) po možnosti še dokažete da ste res pripravljeni hodit vsak dan na sprehode ne glede na to ali je sonce ali dež, ali zmrzuje zunaj... In po taki predstavitvi je staršem že zelo težko reči ne, če pa že rečejo ne imajo pa za to tehten razlog. In takrat ko je takoj za tem izrečen ne (vedno je najprej ne) ne takoj v jok pa na drevo, ker bolj kot to pomaga vprašanje zakaj pa ne. Naj pač povejo tehten razlog zakaj ne.
Kakorkoli že po letih razmišljanja, (mojega) odraščanja je le prišel čas ko sem še enkrat rekla da bi res rada imela psa. Tokrat z nekaj izkušnjami več, malo bolj realnim pogledom na svet etc. mi je bi bilo popolnoma jasno da bi sama zelo težko zmogla vse to. Spet se je začelo (tokrat malo bolj realno) teženje, kazanje slikic etc. In po večih dolgih pogovorih je mami le rekla ja, da lahko imam psa. Od nekdaj je bila velika želja imeti velikega psa. Ampak za naše trenutne razmere žal ni šlo skozi, ne glede na zaljubljenost etc. Vse probleme smo rešili, še posebej to da nikogar pravzaprav ni čez dan doma. Pes bi (z dovoljenjem šefa) lahko z mano hodil v službo etc. (Dejansko tudi Lussy hodi z mano v službo.) Čez vikende sem običajno pri fantu, tako da sem še tam razčistila, če oz. da bi lahko bila psička pri meni. Našla sem najbolj srčkano psičko (v katero sem sicer še zdaj zaljubljena pa sem toliko bolj srečna da je našla svojega pravega lastnika)... Vse lepo in prav razen tega da je to velik pes in da, si moji starši v primeru kakršnekoli nezgode, ki bi se mi lahko pripetila, ne upajo imeti takega psa, ker a) oče, kot edini predstavnik močne volje enostavno nima časa in b)mami bi živo pokopala taka psica. Tako da sem s težkim srcem rekla ne. Na koncu je pri nas pristala srčkana zmešanka, ki jo vsi obožujemo, ima mnogo boljšo vzogo kot jo je imela Frfra, še vedno delamo napake a se iz njih učimo. In ko bom enkrat na svojem bo pri meni pristala velika psica, kakršne si želim. Žal je včasih potrebno počakati.
In kar vam polagam na srce, katergakoli psička si boste že zbral, toliko je psov na tem svetu, lahko se zgodi da je prvi ki ste ga zagledali usojen ravno vam, ni pa noben greh če se odločite da ga ne boste vzeli, ampak da ga boste poiskali kje drugje. Pes konec koncev le živi okrog 15 let in to ni ravno kratka doba.
Srečno pri prepričevanju staršev. Psi nas razveseljujejo vsak dan posebej in so red nekaj najbolj srčkanega ever
P.S.: uff... če je kdo tole moje žlobudranje dejansko prebral
mam preveč cajta vem