Glej, verjamem, da si na vso moč želiš kavalirja in da misliš, da se ti je s tem, da ti ga bodo celo podarili sreča nasmehnila širše kot kdajkoli, a verjami mi, ko ti rečem, da ni vredno vzeti kavalirja, če nimata oba starša temeljito pregledanih srčkov in pogačic!
Jaz sem svojega drugega kavalirčka vzela iz zavetišča, vedoč, da je star in brez zob, da ima slabo srce in še marsikaj, pa mi je bilo vseeno, da ga le ne bodo morali dati uspavat in da bo pač veterinarsko oskrbljen kar se le da (študiram namreč veterino). Kljub vsemu temu, da sem bila že vnaprej pripravljena na to, da bo z malčkom pač veliko narobe in da bo potreboval res izjemno skrb in nego, ti ne morem z besedami povedati kako boleče je gledati psa, ki ti počasi ugaša pred očmi navkljub vsem tabletam, inhalatorju, vsej skrbi in negi, vsej veterinarski pomoči!!!
Ko ponoči ne spiš, ker se zbujaš v strahu, da je prenehal dihati, ker kot mrtev leži na postelji in se ne odzove na klic... ko mu čez dan neprestano meriš srčni utrip in spremljaš njegovo dihanje, da ja nebi kolabiral... ko ga nosiš po vseh stopnicah in po vrtu, ker veš, da ne zmore več veliko napora in da dlje kot do prvega grmička tako ali tako ne bo prišel... Zaradi težav s pogačicami pa na sprehodu ter tudi sredi spanja, ko premakne nogo zajoka od bolečine tako močno, da se ti naježi koža in te oblije mrzel pot, toliko bolečine je v tistem glasu...
In naj ti povem, da je pol leta poprej bil še toliko zdrav, da ni potreboval tablet in je tekal nakokoli kot da bi bil popolnoma čil in zdrav, tako da so ga nekateri imeli celo za razposajenega mladička! Potem pa pride dan, ko se ti vse postavi na glavo... Čez noč mu zalije pljuča in srce, do popoldneva je pes v hudi dihalni stiski in sluznice popolnoma plavosive, hitiš k veterinarju, celotna ekipa na klinikah se potrudi po najboljših močeh, pa še vedno dva dni in dve noči prebiješ buden na kliniki ob njegovi kletki s kisikom v upanju, da bo še vse v redu...
No, moj malček se je dvakrat uspešno izvlekel iz take krize, tatretja pa je bila že prehuda in je dobil še zelo hud ascites, prenehal je jesti in je imel močno povečana jetra, tako zelo oslabelo je že bilo njegovo srce... In potem je največ kar lahko storiš za njega to, da se podata še na zadnji sprehod, nato pa mu pustiš da za vedno zapre očke in odide v pasja nebesa...
No, in kljub temu, da sem bila poprej že večkrat priča uspavanju živali in sem se tudi v naprej pripravila na to, da ko bo prišel njegov čas, mu bom pač morala dovoliti, da odide, sem se takrat ob njem zlomola kot nikoli poprej in se mi je podrl svet, pa čeprav je bil veliki/mali kavalir z mano le dobro leto dni!
In take izkušnje, kot sem jo imela jaz z mojim srčnim bolnikom in jo ima še marsikdo drug, tega ti res ne privoščim!!! Zato ti tudi raje na krut in zelo direkten način povem, kako ogromno napako delaš! Vse to v upanju, da boš le dojel, da ni vredno na vrat na nos najceneje in najhitreje dobiti mladička- še posebno kavalirja, ker boš nazadnje trpel še mesece potem, ko malčka že ne bo več... In kot vsi dobro vemo, po toči zvoniti je prepozno!!!