Začela bom kar s priznanjem da sva z Leno pogrnili izpit B-BH. Če ne bi delali dobro, naju inštruktor ne bi pustil na izpit. To se je namreč zgodilo sošolki, ki ji pes za izpit A ni niti poleg obvladal.
Zakaj sva pogrnili? Ker sodnik dveh vaj ni mogle oceniti. Lena je na poligonu počela stvari, ki jih niti enkrat na treningu ni. Pri ukazih sedi in prostor je obstala na mestu le toliko časa da sem se ustavila, potem pa pridivjala za mano. Pa še pri hoji poleg je skakala po meni v upanju, da se bova igrali. Kaj ji je bilo, se mi sanja ne.
Sedaj greva ponovno skozi tečaj in kone meseca naju čaka izpit.
Kljub temu, da sva pogrnili že na poligonu je sodnik dovolil, da se pridruživa pri urbanem delu. Ta del smo izvajali v bližnji vasi. Po cesti so se namenoma zato vozili kolesarji, rolarji, moped, avtomobili, ki so tudi trobili. Sodinik je ukazal po dva in dva psa privezat k kozolcu, lastnik je psu izginil izpred oči, mimo psov pa je šel tretji vodnik s svojim psom.
toliko o tem kako je pri nas izgledal B-BH.
Kar se tiče pisnega dela je čist brez veze. Vsebinsko. Vsak se lahko najodla koliko korakov se je treba odmakniti od psa pri odpoklicu, prailnike itd. Ta del bi moral biti bolj praktično naravnan.
Kar se tiče poligona. Nekdo je omenil tišino. Mene glasno govorjenje, smeh, ki prihaja izza ograje zmede in dekoncentrira. Mene ne psa. Na poligonu gre za moje pojme bolj za teorijo kot kaj drugega in skoncentriran si na neko točno določeno vajo, shemo. Znanje osnovnih vaj poslušnosti.
Na terenu bi moralo biti več povdarka. Predvsem bi se moralo delati na krajih kjer je mobilnost ljudi, avtomobilov,... večja. Kar mi na samih treningih sicer delamo.