Ojla, punce, evo mene končno s seminarja in tekme v Nemčiji
. Bilo je enkratno, naučila sem se toliko, da upam, da bo kaj v buči tudi ostalo; spoznala sem prekrasne ljudi, vse skupaj je bilo res tako super, da preprosto ne najdem dovolj superlativov
.
Videla sem ogromno čudovitih nastopov, ob nekaterih sem se, priznam, od ginjenosti celo jokala. Ne verjamem, da nam bo kdaj uspelo kaj takega pri nas
. Tam so pogoji za delo drugačni, celoten sistem šolanja je drugačen, sploh ne vem, kje naj začnem razlagati ... Tam psi niso dovoljeni, ampak zaželjeni - v hotelih, lokalih, trgovinah, tramvajih, podzemni. Tekma je bila v prekrasni športni dvorani, v kateri so imeli psi povsod vstop. V par dnevih sem srečala nekaj 100 psov v zelo različnih okoljih, od ZOO-ja do trgovin in parkov, v katerih imajo urejena igrišča za pse, pa niti za enega psa ne morem reči, da ni imel narejenega odpoklica, da je bil kakor koli nevzgojen. Še kar mi ne gre v račun, da se je dejansko na zelo majhnem okolju sprehajalo, tekalo, se igralo s frizbiji toliko psov, pa niti en ni šel k drugemu psu, pa so vsi prosto tekali ... Pa ni bilo to na tekmi ali v šoli, ampak v nekem primestnem urbanem okolju oz. v parku. In prvo uro, ko sem prišla domov, šok, ker so se kot ponavadi okrog bloka lajhali psi brez odpoklica, skakali po mojih psih in skratka težili ...
Na tekmi je bilo pa sanjsko, res. Imam nekaj fotk, bom napisala komentarje pod njimi, ko jih uredim. Je pa šolanje, ki ga imajo oni zadaj, tako različno od tegale tu pri nas, da ne vem, kako nam bo uspelo kaj izpeljati
. Če sploh kaj in če sploh kdaj
. Sem postala zelo skeptična, res
. Zdaj sem končno v živo videla, kako visoko stopnjo navezanosti psa na vodnika potrebuješ, da izpelješ dobro koreografijo. Pri eni 11 let stari psički, ki je popolnoma slepa na eno oko in delno slepa na drugo oko, njena vodnica pa je stara 60+, se je še sodnica med utemeljitvijo ocene jokala, tako ganljivo je bilo vse skupaj - psička je namreč sledila vodnici z glasovnimi povelji oz. znaki. Ali pa en pes, ki je terapevtski pes fantku z motnjami v razvoju, za sprostitev pa fantkova mamica pleše z njim ... Niti en pes ni niti za sekundo pogledal stran od vodnika, vsi so delali tako visoko motivirani, da kaj takega še nisem videla. Vodenje je bilo pri vseh 1A, vodnik in pes sta bila resnično kot eno
. Plesali so sila različni pari, psi stari od 6 mesecev (leonberžanka ) do 11 let (mešanka), vodniki stari od 10 do skoraj 70 let ... Pravzaprav je bilo najmanj borderjev, večina psov so bili mešanci, veliko iz zavetišč, pasemski psi pa so bili zlatkoti, nekaj avstralcev, manchesterski terierji, havanarji, pinči, čivave, hoviji, briardi, munsterlandci, ptičarji ...
Moja psa sta bila pohvaljena, slišala pa sta tudi kritike
; Amelie je itak cirkuški pes, koza zmešana, res, ona je sredi podzemne imela treninge z mano in ji je bila največja nagrada to, da so ji ljudje ploskali. Bolijo njo briketi, samo da je center pozornosti. Za dobro koreografijo pa zna preveč trikcev in premalo povezovalnih elementov
. Tako da če za canine freestyle ne bo, jo po moje lahko komot v kak cirkus dam
. Bajka so hoteli pa kar vsi posvojiti, ker je bil tako poskočen, naspidiran in ljubezniv. Spraševali so me, če midva delava obedience, ker imam v koreografiji previsoko stopnjo zahtevnosti heelworka
. Tako da smernice za delo smo dobili, poleg res ogromno, ogromno idej pa žal tudi zvrhano mero dvomov. Naju je oba z Mojim v nekem trenutku kar imelo, da bi se preselila če že v Francijo ne pa magari v Nemčijo, ker stanje duha je tako zelo drugačno, da ne znam povedati
. Po takihle obiskih se človek zave, v kakšni kinološki kameni dobi in recesiji živimo in da zoper to tudi na tone moje dobre volje nekako ni dovolj
.