Že na začetku moram okregati mojo lastnico, kaj je čakala, da mi ni omogočila že prej, da se predstavim. Da vam povem, moja lastnica si je že zelo dolgo časa želela imeti Aljaškega malamuta. Dolgo let je čakala name, prebirala razno razne članke, knjige, spraševala druge lastnike teh lepotcev, kasneje tudi preko interneta spremljala o nas in občudovala vso našo lepoto, ki jo nudimo. Priznati moram, da smo res zelo samosvoji, a vseeno smo zelo inteligentni. Na svet sem privekala 20.3.2005. Ko je lastnica izvedela za naše leglo, me je skoraj vsak teden prišla pogledat. Včasih sem je imela že prav dosti, kaj me ne pusti, da se igram z bratci in sestricami in ne pusti me k moji mami. Res čudna je bila. Sej se ji nesem dala, nisem marala, da me toliko čoha in vlači po naročjih, sem ji dala na lep način vedeti, da jaz tega ne maram.
Ko sem bila stara osem tednom, se spet prikaže moja bodoča lastnica in se nekam dolgo časa pogovarja z lastniki od moje mame in med pogovorom mi da ovratnico okoli vratu. Le zakaj, sem si takrat mislila??? Ker sem pridna punca, sem jo lepo sprejela in se nisem prav nič pritoževala. Sej sem bila na to že navajena, ker so mi kmalu po rojstvu dali en trakec okoli vratu. Samo takrat mi še prav nič ni bilo jasno zakaj to. Nato se je pa zgodil zame en hud šok. Kar na lepem me ta bodoča lastnica dvigne in da v eno čudno kartonasto škatlo in v en zaprti prostor (kasneje izvem, da je to avto) in odpeljala me je daleč proč od mame. Sem pa imela eno veliko srečo, ker ves čas prevoza do mojega bodočega doma, mi je delal družbo moj najljubši bratec Mal. Kar na lepem se vožnja konča in pridem v eno stanovanje. Res sprva sem vsa prestrašena, gledam kje sem in čez en čas ugotovim, da mi bo prav luštno tukaj.
Ker sem bila še mala kepica, mi je uspelo tudi pod posteljo zlesti. Prvo noč sem preživela kar na hodniku ob koščku dekce, ker smo prej skupaj z mamo, bratci in sestricami ležali, da nisem imela tako hudega domotožja. Res prvo noč se kar nisem mogla navaditi kje sem in da nisem več pri mami. Samo sem se izkazala in nič jokala.
Naslednji dnevi so bili zame eni izmed najtežjih. Navaditi sem se morala na avtomobile, druge pse, hrup, vrvež,..Res kar naporni so bili ti dnevi. Bala sem se vsega, a kmalu spoznala, da ta hrup od avtomobilov, drugi psi ipd… le niso tak bav bav. Še vseeno pa nisem najbolj korajžna punca.
Lastnica se kar malo jezi nad tem, samo taka sem, se bo že morala navaditi na to. Sem pač bolj plašljiva, kar dokazujem še danes pri skoraj 23. mesecih starosti. Sicer se vsega res ne bojim, ko pa začne pokati, pa me prava panika zagrabi . Ja kmalu zatem me je čakalo moje drugo cepljenje. Prvič so me že, ko sem bila še pri mami. Kmalu sem morala iti že v malo šolo in to poleti, res mučno zame. Vročina jaz moram pa vadit. Res grozna je tale moja lastnica. Saj sem ji poskušala kravžljati možgančke, da je bila včasih kar huda name. Samo prav naj ji bo, kaj me pa muči s temi vajami poslušnosti. Kmalu zatem pa so zame prišli res mučni dnevi . Sprva sem samo malo kašljala, dali so mi ene tabletke in ker sem bila še tako mlada, mi niso dali kakih močnejših tabletk, saj sem takrat imela šele slabe 4. mesece. Samo stanje se ni prav nič izboljšalo, samo še bolj poslabšalo. Končno izvem, da imam hudo pljučnico, samo so me uspešno pozdravili In zahvalit temu se imam enemu groznemu okuženemu klopu, od katerega sem dobila eno grozno bakterijo. Res moram se pohvaliti, da je res lepo skrbela zame v času zdravljenja, sem bila deležna še večje pozornost. Mala šola je med zdravljenjem trpela, zato sem jo nadaljevala jeseni. Bila sem kar pridna. Kot se spodobi, ne bi bila jaz, če je ne bi kaj vmes ušpičila. Zelo rada sem na tekočem s temi reklamnimi prospekti in sem jih z največjim veseljem veselo prebirala, kar mi še danes kdaj pa kdaj uspe. Res ne razumem lastnice zakaj se je tako jezila name in me grdo gledala
Sem se ji raje kar umaknila. Na vrtu so mi nato postavili pesjak.
Res ne razumem zakaj me želijo tam imeti? Res sem protestirala na vse možne načine. Na koncu sem se morala vdati in tako povečini preživim dneve tam, seveda kadar nisem na sprehodu ali ne divjam po vrtu. Sem pa vesela, da vsaj noči preživljam notr. Vsekakor moram še danes opozoriti nase in zapojem kakšne arije.
Res ne vem zakaj arije drugim niso všeč? Lastnica se vedno jezi in kot zanalašč, ko pojem, me ona še bolj ignorira. Le zakaj, se še vedno sprašujem Vedno čaka, da neham peti in šele po dolgem času potem pride do mene. Ja, res je ne razumem? Malo šolo sva uspešno zaključili. Me je pa kmalu potem čakal nov šok. Odpeljali so me na veterino in me dali sterilizirati.
Sej takrat nisem še razumela, a sedaj sem hvaležna, da so to naredili. Obenem izvem, da tiste grozne bakterije nimam več. Hitro okrevam in kmalu zatem mi uspe pri divjanju na bližnjem hribu si porezati blazinico na tački in tako pristanem spet na bolniški.
Res prvo leto je bilo zame zelo pestro. Spomladi sem morala spet v šolo, tokrat v OŠ. Mimo svoje trmoglavosti seveda nisem mogla, a vseeno sem junija uspešno prestala zame kar mučen izpit (B-Bh) . Res vremenski pogoji so bili vse prej kot idealni zame, res je bila huda vročina.
Lastnica mi kljub temu še vedno ne da miru, vlači me vedno po enih tečajih, res sej ne rečem, da ne uživam v preskakovanju ovir, še posebno mi je palisada ljuba, se potrudim, da grem vedno čez, samo, če jo vidim. No mostu se tudi ne morem upreti, pa slalomu,…
Sem pa ponosna na lastnico, ker tako lepo skrbi zame in mi omogoča zame najljubšo igro in to je divjanje z drugimi pasjimi štirinožci. Res hvala ji, pa da prenaša mojo trmo in obenem moje, zanjo neljuba dejanja.
Občasno sem malce ljubosumna na papagaja z imenom Maj. Sva drugače prijatelja in se prav lepo gledava.
Pa tudi želvica mi je zelo zanimiva. Jo prav rada opazujem, ko čofota v vodi.
Lp