Moja Loti ni taka mlekarica kot Boni, ki jih je tudi do oddaje konec 7, v začetku 8 tedna še hranila, no bolj so se crkljali.
Loti je imela že pri treh tednih malo mleka, tako, da sem Kali, ki je najmanj napredovala hotela že na umetno mleko dati, pa mi jo je potem uspelo s prvim pristavljanjem nekako zrediti. Tako, da pri Loti se zgolj crkljajo, mleka pa nima več. Na trdo hrano jih praviloma dam 24 dan, tokrat pa dan prej. Tako, da kar se hrane tiče, so že davno samostojni.
Kar se socializacije tiče, pridite in poglejte. Sama mladičke gotovo enkrat na dan vzamem nekam, kamor grem. Danes smo šli k moji mami, preprosto, da spremenijo okolje, da kaj novega spoznajo, vse to je socializacija. Med drugim smo se danes z mladički šli malo agilitija. Sem jim čez 10m predsobo nas tla dala palice, škatle krpe na stolu za tunel in podobne stvari in smo dirkali. Se sploh niso naveličali, a sem sama po treh ponovitvah z vsakim imela dovolj.
Sploh ne razumem, zakaj uporabljate izraz posojanje. Če bo mladiček njihov, potem to ni posojanje ampak prvo spoznavanje novega doma. In po tem, kar sem izvedela od ljudi, ki so na tak način dobili psa, ponavadi so jim ga dali za čez vikende, ko so imeli zanj več časa in to konec 5, konec 6 tedna, potem so ga pa že dobili, sem videla, da zna tudi to biti en način socializacije, seveda, če ljudje to znajo početi. In glede na to, da sem sama vzreditelj, ki sem 24 ur na dan za pomoč in nasvete lastnikom svojih mladičkov, ne vidim zadrege, zakaj tega ne početi. A to, da grem pa sama kam z mladički na obisk, da drugi hodijo k meni, pa s psi, pa da se gremo vozit, da vsak dan kakšnega ločim in sem ves dan samo z njim itd. to pa je nekaj čisto drugega ali kaj? Finta socializiranega mladička je, da se sproščeno počuti v katerikoli situaciji. Sama jim to skušam čim bolj omogočiti v času, ko so pri meni, kot vidite, imam tisoč načinov za to. Ko pa jih imajo drugi, jih tega učim. Je pa bolje čim več novega spoznati pred obdobjem strahu in ne ravno v njem, ko so spremembe v mladičkovem vsakdanu bolj nezaželjene. Skratka, pridite pogledati kakšni so mladički, koliko se jim vse, kar počnem z njimi zdi stresno, potem pa dajajte svoja mnenja.
In še enkrat: skočite v lase vsem tistim, ki mladičke dobivajo res v petem tednu, ne konec petega tedna, pa jih je kar precej v raznih tekmovalnih kinoloških krogih, tako pri agilitiju, kot klasiki, potem pa presojajte o odgovornosti vzreditelja.
A morda veste, da s svojimi mladički praktično takoj po oddaji začenjamo z igralnimi uricami, da se mladički vsak teden videvajo, ohranjajo stike, hkrati pa lastnikom pomagam z nasveti, kjer jih rabijo, jih učim prve pozornosti in prave igre s kužki. Koliko vzrediteljev se takoj po oddaji trudi za tako redno, tedensko vzdrževanje stikov? Ne vem, sama jih ne poznam.
Moji mladički bodo leglo zapuščali stari dva dni manj kot 7 tednov, torej ne filozofirajte v petih tednih, lepo prosim. Zakaj sem ta dva mladička za tri dni dala v njun novi dom (IN NE POSODILA) sem že razložila. Če jima je to stres, potem je stres vsaka socializacija.... In kot se po ne vem kolikokrat dnevno pogovarjam z njunima lastnikoma, ne doživljata nobenega stresa, sicer pa bosta sama povedala.
Do 7 tedna se lahko maldiček bistveno več nauči (to govori tudi omenjeni vir), kot kasneje, zato ta čas maksimalno izkoristim za socializacijo, zgodnje učenje in spoznavanje čim več novih stvari. Pa povejte vzreditelji, s koliko stavrmi seznanite svoje mladičke, na kaj vse jih navajate, na koliko različnega okolja, ljudi, ivali, predmetov, zvokov itd. Ta čas do 7 tedna je res treba maksimalno izkoristiti za vse novo, do mere, ki jo mladiček zmore. Napisala sem, da so npr. Bonini mladički zmogli kar nekaj manj, kot tile, zato je tudi socializacija teh drugačna, bojl intenzivna. Danes so spoznali dve simpatični kuži in eno flegmatično mačko, za katero nekaj minut sploh nisem vedela, če je živa, ker so kar po njej plezali, ona pa ležala z zaprtimi očmi (potem je seveda pobegnila). Jutri gremo k družini, kjer imajo kar nekaj vreščečih ptičev (ne le papagajev) in želvo. Danes sem se šla prvič s kletko z njimi vred sprehajati ob prometni cesti, da jih navadim na zvok avtomobilov in to bom sedaj počela vsak dan bolj intenzivno, ker imajo večkrat strah pred mimovozečimi avtomobili.
Vsaka socializacija, spoznavanje nečesa novega, je lahko stres, odvisno od načina, kako jo narediš, od zrelosti mladička in od njegovega karakterja. Mene tile mladički presenečajo, to sem že napisala, da pred karkoli jih postavim, nimajo strahu, prej se kar zaženejo v tisto. Tudi na glasne poke in ne vem kakšne glasove za sekundo otrpnejo in poslušajo, trenutek kasneje se še igrajo naprej.
Za to leglo se med drugim prizadevam tudi, da je med njimi čim manj agresivne igre rangiranja, zato sem po cele dneve z njimi, razen ko spijo in jedo. To je zelo naporno, vendar upam, da s tem preprečim dominacijo in preveliko podrejanje. No, v tem leglu ne vidim nobenega, ki bi se podrejal. Dalton je edini, ki je ponavadi šel v en kot, ko so se drugi pretepali in raje zaspal, drugi so pra zelo igrivo pretepaški. No, sedaj, ko ni Spika je še Kali pretepačica. Čez eno leto bom glede na to, kaj bo it mladičkov karakterno nastalo sklepala ali je bilo moje ravnanje pravilno ali ne. Vedela sem, da jih fizično ne smem ločiti, zato sem poskusila s tem, da so skupaj, vendar se raje jaz čim več igram z njimi, kot da jih prepuščam lastni igri in s tem rangiranju in pretepanju.
Ninci, pri treh letih začno v nekaterih vrtcih že z zgodnjim učenjem tujih jezikov in podobnim, tudi moja hči ima to v vrtcu. Pa tega ne doživlja kot stres, obratno, sama me mori, da ji moram kupiti francoske pesmice in kakšno enostavno risanko v francoščini (trenutno imava barbapapo). Priznam, da sem bila tudi sama kot pedagog do tega skeptična, saj sem mnenja, da mora otrok najprej dobro obvladati svoj jezik, preden se nauči še kakšnega. A prepričali so me argumenti in primeri tistih, ki so se jezika učili (lahko tudi več) že od treh let dalje, kako bistveno večji posluh (ne napiflanost) so imeli do tistih jezikov. In moja hči, ki je v skupini v vrtcu najmlajša, večkrat preseneti z veliko večjim znanjem od petletnikov. Pa jo tudi nič ne silim, ampak sledim. Če si kaj želi izvedeti, ji to povem, greva po knjigico, si prebereva itd. Vprašaj tiste, ki hodijo k meni na obisk in ti bodo povedali, kako kar naprej govori in to večkrat take stvari, za katere meni ni jasno, kje jih pobira, ker se mi zdijo za njeno starost daleč prezahtevne. A punca razmišlja in zato le sledim njenemu razvoju.
Z mladički je enako. Sedaj prihajajo vsi trije k meni in čakajo, kaj se bom novega spomnila. Tale današnji agiliti in popoldanski obisk je bil zanje prav lep zalogaj. Kali sem tudi že naučila levega in desnega obrata, skozi noge, jutri greva na sedi. Zgodaj, kajne, a če ji je to očitno v veselje in raje sodelujejo z menoj, kot se pretepajo med seboj, sem tega samo vesela in ne vidim nič, kar bi bilo tu narobe. Obema lastnikoma mladičkov, ki sta šla za tri dni v nove domove, sem dala ista navodila, kaj početi z maldičkom in kako, tako, da sledijo našemu ritmu, ki ga imam jaz.
Če bi bilo res, da cepivo pred šestim tednom ni OK, potem ne vem, čemu se zahteva za mladiče mame, ki tisto leto ali leto prej ni bila cepljena proti nalezljivim boleznim, da se jih cepi v 5. in 9 tednu. Halo, to je veterinarska stroka, ki ni moje področje, se pozanimam pri nekaj veterinarjih in potem jim zaupam, če so mnenja enotna. Mladički bodo cepljeni, ko bodo imeli 6,5 tednov, da ne bo pomote...
Drugi pa se pogovoritekot že rečeno z aktivnimi kinologi, večimi tekmovalci, ki se vsi pred 7 tednom, ponavadi pa že konec 5. tedna dogovrijo za oddajo mladička k njim. Pa še njim povejte, da mučijo psa, če mislite, da je to to.
In Bariton, če bi bila rejec, bi imela kar nekaj pasem in bistveno več psic, jih parila z bilo katerim samcem, psico bi začela pariti takoj po prvem letu in jo parila ene petkrat, tudi približno me ne bi zanimalo, če ima psica kakšen lepotni naziv, ali če je kaj aktivna v kinologiji, skratka, bi delala po liniji najmanjšega napora, jedla bi bilo katero hrano, verjetno najcenejšo, Boni, ki je značajsko od mladiča bila čisto mimo zarati obupne plašnosti, bi verjetno dala kar fentat ali kaj, Loti po tem, ko jo je pri 11 mesecih povozil avto, bi jo tudi kar odpisala, zakaj bi se 6 tednov mučila z njeno rehabilitacijo in tudi najmanj ne bi zapravljala denarja za precej draga izpopolnjevanja v tujini.... Tisti, ki misli, da tako delam, naj se javi in prepriča.