Joj, joj kam je pripeljalo tole. Pa nisem hotela čisto nič drugega, kot opozorit na težave, ki se več kot očitno pojavljajo. In stokrat sem si že rekla, ne bom več pisala o tem pa spet pride en neumesen komentar in se preprosto moram branit.
Še enkrat od začetka lepo po vrsti, za tiste, ki nimate toliko pameti, da bi dojeli. Mogoče vam bo potegnilo, ko preberete vse znova
To je v hecu mišljeno, da ne bo kdo spet skakal v luft!
V glavnem... Moja že dolgoletna želja je bila imeti nekoč škotskega ovčarja. To željo sem si lani lahko izpolnila, ko se se izpolnili tudi vsi pogoji za to. In želela sem si prav psičko, ker je nikoli v življenju še nisem imela. Želja je bila tudi pariti in mogoče začeti svojo vzrejo enkrat (ampak odgovorno). Kontaktirala sem Martino, ker sem jo veliko videvala po razstavah, zdela se mi je odprta oseba in glede na to, da je njihova psarna zelo poznana ter tudi še nikoli nisem slišala nikakršne pritožbe. Najprej je nisem kontaktirala zato, ker bi hotela od nje psičko. Zgolj, ker se mi je zdelo da pozna stvari in sem jo prosila, če lahko pove za kakšno dobro psarno, tudi v tujini. Najprej sem bila prepričana, da bo kuža spet iz tujine. Pa je rekla, da ima idealno psičko zame in je ravno to kar iščem. Karakterno in po videzu. Jaz sem si drugače želela bolj merla, mož dark sable, ampak ker barva itak ne igra nikakršne vloge pri moji izbiri, oziroma zelo majhno čisto na koncu (sem aussieja tudi želela red merla pa ima zdaj red trija in sem super zadovljna z njim), sem se odločila, da jo gremo pogledat-na začetku nič več kot to, samo pogledat. Takrat je bila doma samo Martinina mama. Psička je bila zaprta v ograjici, ostali psi v boksih. Rekla je, da nima dovolj časa za pse in da jih oskrbi Martina, ko pride na obisk. Verjamem, da poeg kmetije in ostalih obveznosti nima časa skrbeti za hčerine pse. Meni pa se je to malo bitje takoj usidralo v srce. Poleg je bila tudi moja kolegica in v avtu na poti nazaj se nisva mogli prenehat pogovarjat o njej. Tako je bila živahna, tako zvedava in tako željna pozornosti. Igriva in z neverjetno željo po sodelovanju. Odločila sem se, da bo naša. Izvedela sem za njen rezultat oči. To mi ni bilo prikrito. Spet sem postala neodločena. Rekla sem, da je pri aussiejih ''affected'' precej problem in naj takega psa ne bi dali v vzrejne namene. Pa pravi Martina, da je pri škotih drugače, itak imajo skoraj vsi tak rezultat, tudi večina njenih psičk s katerimi pari. Itak pa je veterinar rekel, da stanje, ki ga ima Foxy ni dedno, se ne prenaša in zato ni ovire. Tudi DNK testi naj bi bili zelo netočni in se jih mnogi nočejo niti posluževat iz tega dela. So zelo skeptični glede DNK testov. Potem sem začela verjet, ta pogovor je potekal po mailu, potem sem še enkrat to prinesla na plan ''v živo''. In tako se mi je zdelo, da je pač drugače kot pri avstralcih. Naivnost pač, malo pa sem hotela verjet, ker sem res hotela vzet to psičko in se ravnala preveč čustveno in ne razumsko. Mene itak to velikokrat nese
In je prišla v novi dom. Značajsko krasna, edino preveč plašna za moje pojme, ampak smo odpravili. Pa so se ji postavila ušesa pokonci. In prvi človek, ki sem mu to zaupala ter iskala pri njem nasvet je bila ravno Martina. Dobila sem odgovor, da ji dajem napačno hrano, oziroma da je mogoče pod stresom, itd... Mazala sem z oljem, lepit nikakor nisem hotela. Ušesa pa so trmasto vztrajala pri svojem. In glede na to, da sem vedela da je pri aussiejih to dedno, sem začela svojo raziskavo. Ugotovila, da je največkrat dejavnik za pokončna ušesa ravno dednost. Stopila sem v kontakt z vzrediteljem očeta od Foxy in izvedela, da ima samec in celotna linije težave z ušesi. Meni o tej možnosti ni nihče ničesar povedal. Potem so se mi zdele sumljive tudi oči in sem še glede tega začela malo brat, stopila v kontakt z določenimi ljudmi in izvedela, da pravzaprav pri tej pasmi ni čisto nič drugače kot pri avstralcih. Kako je pa tam sem pa itak že prej vedela. Tako da niso bila to potem neka nova odkritja, samo povezala sem da pri škotih ni čisto vse drugače.
Potem sem hotela na mojo napako samo opozorit širšo javnost, pač se mi zdi da veliko ljudi bere tole, čeprav ne sodelujejo v debatah. In bi moja izkušnja lahko komu koristila. Sem pa velikokrat napisala, da ne blatim nikogar, še najmanj Martine in glede teh stvari se bova zmenile midve med sabo. Ne potrebuje odvetnikov, po mojem. Zaenkrat še ne
Če bo prišlo tako daleč se bo pa že sama odločila koga bo najela
Ste šli pa potem nekateri občutno predaleč, ker nisem hotela nikakor blatiti pasme, šikanirati določene psarne, itd... Vi pa ste začeli z žalitvami! Jaz nikomur nisem hotela hudega. In da govorite, da bi mi morali že zdavnaj odvzeti psičko, je popolna bedarija. Kaj sem naredila narobe, kot samo to, da sem opozorila na njene napake. Ali se po novem zaradi kaj takega odvzame psa? Če je tako lahko mirno pride Martina po njo. Če sem res neprimerna skrbnica. Pa ne delamo drugega kot skrbimo za njo, se z njo igramo, ji omogočamo pašo, občasno agility ovire, sprehode, izlete, hrano, cepljenja,...če se zaradi teh stvari odvzame psa, naj pride s čisto vestjo in jo odpelje. Da bo mogoče spet pristala v boksu sama, kar tukaj še ni izkusila.
Še enkrat naj povem-jaz nisem hotela drugega kot opozoriti na mojo izkušnjo, opozoriti na napake, ki jih ima psička in opozoriti na to, da bi morali začeti z načrtno in premišljeno vzrejo. Za pasmo bi bilo to najboljše in če bi res želeli dobro pasmi, zdaj ne bi skakali v zrak od jeze, ker vam je nekdo, čisto nehote, stopil na žulj.
In za zgled si lahko vzamete že psarno alenkeb. Kdo od vas ima tako urejeno? Malo razmislite preden začnete z žaljivimi in popolnoma nesmiselnimi komentarji.
lp