Živjo, Miša!
Danes sem že veliko bolje (smešno, ko pa sem pristala v bolniški - očitno mi je včeraj popolnoma odpovedal imunski sistem po preživeti dogodivščini). Sreča je pa ta, da sem lahko ves čas poleg našega drugega bolnika in ga imam pod nadzorom.
Včeraj sem tudi sama lepo mirno klicala Kinga in mu lepo potiho govorila (do takrat, ko se mi je stemnilo), vendar je kar dirjal po stanovanju in šele potem sva ga nekako ujela in se je od šoka malo umiril. Kri je tako tekla, da niti rane nisva uspela točno locirati, tako je bilo vse krvavo. Če bi bila sama doma, ne vem, kaj bi bilo, kajti 50 kg psa ne bi uspela nesti v avto. Vendar raje ne razmišljam o tem...
Je pa žalostno nekaj drugega, kar me kar malo jezi. Ko je bilo včeraj pri našem veterinarju konec posega (mož je šel sam - jaz sem počivala na tleh - drugič), je bila čakalnica čisto polna. V njej je sedel tudi predsednik društva proti mučenju živali v Trbovljah
. Aleš je le stežka nesel psa ven (veste, da je v narkozi še težji), pa mu ni nihče ponudil pomoči, nekdo je rekel le, da se velikih psov boji
(pa ja, sploh takih, v čisti narkozi). Pot do avta je bila vsa zasnežena, dolga in polna stopnic. Zunaj je le srečal mimoidočega, ki mu je vsaj vzel ključ avta iz žepa in mu ga odprl prtljažnik.
Tako se torej obnašajo "ljubitelji živali", kaj?!???
Malo sem se morala spihati, ne zamerit, ker sem res razočarana nad ljudmi. Drugače pa King že raca okrog
, je pa bolj miren kot ponavadi, povoje si pa samo liže, zelo je priden, kar se tega tiče, sem se bala, da bo bolj grizel.
Še enkrat hvala vsem za vaše želje, smo veseli, da mislite na našega bolnika - očitno mu pomaga!
Pozdrav vsem in čuvajte svoje kosmatince!
