V soboto smo si privoščili eno agilitiy tekmico v Ložnici. Dobra volja me je minila že takoj po prihodu, ko sem ugotovila, da je sine namesto vreče z mojo malico, pasjimi priboljški in KAVO spokal v potovalko vrečo s pasjimi konzervami. In sem bila lačna in hudo tečna toliko časa, dokler kuharji niso scmarili golaža. Kar je bilo dooolgo. Sine si sitnarjenja ni gnal k srcu, vtaknil si je slušalke v ušesa in me ignoriral.
Prvi tek je minil brez posebnosti, Daisy ni bila nič hitrejša kot ponavadi, jaz tudi ne in prisegla bi, da je zadnjo oviro podrl veter in ne Daisy.
Par klasičnih:
Potem smo šli malo nabirat klope, ki jih je mrgolelo:
Malo smo potrenirali:
Potem pa sta našli čisto pravi ribnik. Sta si privoščili prav pošteno divjanje, Daisy tako kot vedno pazljivo, da ne bi slučajno se zmočila po trebuhu, Laki pa si je upala tudi v globjo vodo:
Zlesti iz vode pa ni tako prijetno:
Kot vedno, sta tudi tokrat našli skriti (že razpadajoč) zaklad:
Sušili smo se pa takole:
Ker je bila zelo pridna, si je zaslužila še tole:
Potem sem pridno čakala, kdaj bom prišla na vrsto za ogled parkurja za jumping - so imeli en čuden meni nilč všeč sistem. In sem čakala in čakala, dokler nisem ugotovila, da sem zamudila. Čisto meni podobno. K sreči je bil parkurček dovolj preprost, da mi je uspelo priti čez tudi brez ogleda - kljub moji izjemni sposobnosti za orientacijo. Konec dober, vse dobro.