Sama imam pa tale izkušnje pri mojih kužkih. Mojega malinkota mi je vzrediteljica Nuško Sergo prepustila, da si ga sama izberem. Ko sem jih opazovala trikrat v leglu, sem se zaljubila v simpatičnega svetlega malinkota. A ko sem ga želela tisti dan prevzeti, mu je dan prej njena dobermanka, ki je tudi takrat imela leglo v sosednem boksu strla lobanjo in je bilo mojih sanj konec. OK, sem izbirala drugega. Takoj mi je padel v oči najbolj dominanten samec. Takoj je bil pri meni, potem je na drugo stran dala malo hrane in so mladiči zdirkali tja, on se je še kar crkljal pri meni. Ko je pa skapiral, kaj se dogaja na drugem koncu, je po vseh priplezal do hrane. Povedala sem ji, da želim delovnega psa za IPO tekme in mi je rekla, da je ta precej dominanten in mi ga da, če me prej vidi, kako je z mojo avtoriteto. Dala mi je njegovo mamo, me poslala da ji pokažem nekaj vaj poslušnosti in ko me je videla, je rekla, da mi ga da. In sem bila strašno zadovoljna. Sicer je bil res precej dominanten samec, vsake toliko sva si morala razjasniti, kdo je šef, sicer pa je bil res moj kuža, ki ga še sedaj neizmerno pogrešam.
Potem sem se odločila za MTje. Izbrala vzrediteljico, ki ima napisano, da imajo njeni psi same šampionate in ker sem iskala vzrejno psico za razstave, se mi je to zdela dobra referenca. Prosila sem jo, če mi da tudi tako, ki bo primerna za agiliti. Pa me je vprašala, kakšne lastnosti mora imeti. Sem ji napisala in nekaj tednov kasneje sem prišla po mojo Bony. Ko mi jo je dala v roke, je tako zacvilila, kot bi jo klala. Sem šla čisto povožena z njo domov in se tolažila, da ima pač šibkejši karakter. Jok, Bony se je vsega bala in šele malinko Rex je bil njena druga polovica samozavesti. Ogromno sem se ukvarjala z njeno socializacijo, a velike korake naprej je naredila šele po smrti Rexa, ko je pol leta žalovala in bila čisto povožena, potem pa se je začela osamosvajati in se postavljati na lastne noge.
In kako sama oddajam mladičke bodočim vzrediteljem. Preden sem imela prvo leglo, sem obiskala 7 dobrih vzrediteljev, pri tolikih iz tujine pa sem se po netu zanimala, kako razvrščajo mladičke, kako jih izbirajo, kako se vidi razstavni, kako delovni potencial, kako se pravilno socializira mladičke in kateremu človeku bo kateri mladiček najbolj ustrezal. In tako sem zbrala vrsto izkušenj, še več pa literature, testov in nekateri so mi tudi stali ob strani ter mi konkretno svetovali, ko sem imela prvo leglo, mi pomagali, ko sem delala prva opazovanja in teste z mladički, se učila pravilne socializacije. Letos smo imeli tretje leglo in moram priznati, da se vsako leto ogromno naučim ter še izboljšam delo z mladički. Ko izberem najbolj perspektivne lastnike, glede na lastnosti in značaj psa sama razporedim, komu bi kateri mladiček najbolje ustrezal. In ko pridejo na obisk, jim svoj predlog povem. Vsakemu povem, kako je pes reagiral med socializacijo, kaj so pokazali testi značaja, kakšen potencial vidim v njem, kakšne težave predvidevam itd. Predlagam, ne določim. Najprej v leglu izberem najbolj perspektivne za razstave in vzrejo, potem tiste, ki kažejo talent za pasje športe, predvsem agiliti. Potem pregledam želje bodočih lastnikov, ki so jih napisali pri rezervaciji mladičkov in jih razporedim. Seveda so to predlogi, kocka pade ob ogledu mladičkov tik pred odhodom. Takrat, pred tetoviranjem si lahko izberejo še rodovniško ime. In ko pride dan odhoda, vsak vzame svojega mladička in to je to. Sama imam načelo, da vzreditelj daleč najbolje pozna mladičke, saj z njimi vsak dan preživlja dosti časa. Npr. sama sem od 5 tedna dalje z vsakim mladičkom dvakrat dnevno preživela pol ure in ga poskušala takrat čim bolje spoznati, videti, če se česa boji (ponavadi prometa, morda kakšne živali, otrok, kakšnega glasnega zvoka, poka, vsak drugi dan sem vsakega peljala z avtom, da sem jih učila mirno ležati med vožnjo, da ne rečem, da je navajanje na čistočo že v leglu. Skratka, ko smo bili z bodočimi lastniki pred izbiro, sem jim sama mladička predlagala in povedala, zakaj se mi zdi ravno tisti mladiček zanje najbolj primeren. Če so spraševali še o kakšnem drugem, sem mu povedala še zanj. A skoraj vsi so se odločili za predlaganega mladička in so po njihovih besedah z izbiro tudi zadovoljni.
Je pa res, najprej se moraš prepričati, da gre res za dobrega vzreditelja, da zelo dobro pozna pasmo, da ve, kako se z mladički dela, da pozna vsaj osnovno socializacijo in igre že v leglu, pa seveda kakšen test, s katerim lažje oceni značaj mladička ali njegove morebitne strahove in nanje opozori lastnike. Če pa vsega tega vzreditelj ne ve, npr., da je šele začel z vzrejo, se pa splača tudi bodočim lastnikom malo presrfati net in morda s seboj pripeljati kakšnega izkušenega vzreditelja, da mu le ta pomaga pri izbiri.