Damayanti, kaj si pa ti obsedena z Dantejem zadnje čase
Davor, ne bom nikogar spraševala. Mi ni treba, mi jih je nekaj samih povedalo (ne povedalo, ampak pojamralo) da jim je žal, da jim je v breme.. so pa tudi taki, ki so to skrb preprosto preložili na druge in dali takega otroka v dom, kjer zanj skrbijo drugi - kje je tu smisel in veselje teh "staršev", tudi ne vem.
Zase vem, da bi veliko raje videla, da bi mi (meni!) pred spočetjem (mojim nastankom oz. formiranjem iz / oz. združitvijo dveh celic) odpravili kolikor se le da brez stranskih posledic, genetskih vplivov, ki danes vplivajo na kvaliteto življenja. Pa če pustimo extreme ob strani, se strinjam z Damayanti in se ne bi šla perfekcionizma, ampak bi si to želela vsaj na kritičnih in resnih področjih, ki resnično drastično vplivajo na kvaliteto življenja. Jaz na srečo takih področij nimam in zame ni treba nikomur skrbeti. Skrbim sama zase, pa še za koga zraven.
Kot sem že rekla, se v specifike ne bi spuščala, ampak na prvo žogo se avtisti meni sploh ne zdijo problematični. So drugačni, kar absolutno ni nič slabega in sploh ni predmet te debate, ampak še vedno so sposobni poskrbeti zase... ali pa ja.. mogoče določeni tudi ne, ampak niso pa že v osnovi na slabšem, z vidika manj kvalitetnega življenja, tako kot so tisti, ki se zaradi genetskih napak, že rodijo z močnimi okvarami vitalnih organov naprimer. In če se nekdo odloči, da bi imel takega otroka (ki ne trpi zaradi hudih okvar) in je v osnovi pripravljen poskrbet zanj, brez večjega (dobro, včasih se zgodi da pride naknadno vmes kaj nepričakovanega, ampak v osnovi pa valda veš na kaj si pripravljen) prelaganja bremena na druge, je meni čisto prav, oziroma se s tem vprašanjem sploh ne ukvarjam.
Nagon po preživetju, ni isto kot veselje do življenja in poznam (oz. sem poznala) tudi nekaj takih, ki jim je bilo trpljenje tako hudo, da so šli tudi čez nagon po preživetju, pa so bili do bolezni res ljudje, ki so dejansko živeli življenje in ne samo životarili. Če bi se takemu, s hudo obliko raka, predno je nastal, ali pa ko je bil spočet, dalo preprečiti da se mu bo razvil rak, sem ne 100, ampak 500% da bi se odločil za to varianto. Tako se je pa potem odločil za samomor.
Kako so meni taki ljudje v breme? Davki so še najmanj, čeprav žal edina oprijemljiva in merljiva stvar, me sploh ne moti ta del. Meni je najbolj v breme, ko me dnevno bombardirajo s prošnjami za pomoč takim, trkajo na moj občutek za pomoč sočloveku,.. in ker ne moram pomagat vsem in moram poskrbet tudi najprej zase in za svoje bližnje, me to spravlja v obup. Pri meni gre predvsem za psihično breme, ker ne morem kar z zaprtimi očmi mimo pomoči potrebnih. In dejansko sploh ne gre za to, da bi sploh kakorkoli imela kaj proti tem, ki potrebujejo pomoč, ampak imam izključno proti tistim, ki so to povzročili, dostikrat celo zavestno in ne prevzemajo odgovornosti za to, kar so povzročili.
Daj mi prosim povej, čigavo življenje, razen svojega, spoštuje egoističen parazit.
Glede komentarja Damayanti, glede vzreje pa .. Damayanti je govorila o tistem delu vzreje, ki je točno tak, kot ta, kjer bi ti zagovarjal rodovnik. Ne se čudit, dejansko obstaja, se pa strinjam, da ne v kompletni rodovniški vzreji.
Lanabela, no, sedaj pa počasi začenjaš razumet o čem pravzaprav pišem. Samo nisi še sprejela, da sploh ni tako malo primerov, ko se pa ti "starši" dejansko odpovedo potem vsej odgovornosti in preložijo to na pleča nekoga drugega, ki pomaga iz čiste empatije do sočloveka. Se pa strinjam, da je mogoče res procentualno manj takih med otroci s posebnimi potrebami, kot med tistimi, ki imajo "normalne" (posebej poudarjam narekovaje) otroke.
V predzadnjem stavku si pa končno izpostavila to razliko, s katero se celo strinjam. Torej ker si ljudje svobodno izbiramo partnerje še vedno teče neke vrste naravna selekcija že tu - OK, kul, medtem ko psi npr. nimajo te možnosti, zato smo ljudje, kot njihovi "zvodniki" dolžni vsaj do neke mere poskrbet za kolikor toliko primeren par.
Kakorkoli to še vedno ne spremeni dejstva, da kdor se odloča za spravljat na svet pomoči potrebne, je v prvi vrsti odgovoren za to, da jim nudi pomoč. In kakor se pri ljudeh strinjam, da starši pomoči potrebnih res v precejšnjem delu poskrbijo, je pri psih in njihovih vzrediteljih žal dostikrat ravno obratno.