Glede staršev in tega. Ok, jaz osebno mislim, da so njihove odločitve večinoma pravilne...
Po moje ko odrasteš in si na svojem in vse skupaj, na stvari gledaš čisto drugače kot 13-letnik, po moje je v današnjem življenju že toliko hitenja in tega, da si večina staršev res ne more naložiti nase še enega psa- če že vzamemo kakšno bolj aktivno pasmo pa sploh. In kje je garancija d bo mulc res skrbel za psa kot se šika in da ga bodo starši psa gledali le takrat ko bo njihov otrok z njim vadil. Evo, pa je preveč takih izsiljevalskih zgodb, ki potem pravijo da je zanimanje za kužka blazno veliko 1 teden potem pa konec. Jaz sem Kano dobila pri skoraj 9 letih (malo manj), in če gledam iz današnjega stališča to odločitev kar malo obžalujem. Pa ne zato, ker ne bi Kane imela rada, pač pa zato, ker danes vem toliko več o vzgoji psov imam natančne ambicije, kaj lahko počnem s psom, vem kateri pes natanko ustreza mojemu karakterju, znam že toliko angleško, da navežem kontakt tudi z vzrediteljem iz tujine in podobno. In kaj je bilo pred 5 leti? Kana je bila res dober nakup, ampak imela je precej pomankljivo vzgojo. bog, še nisem vedela za kliker, nisem vedela kašnega pomena je mala šola... In to malo obžalujem.
Gremo dalje... Spomladi dobimo kraševca. To sploh ni in ni moja pasma. Ampak kaj, bomo potrpeli in če že ne drugega na njem nabirali izkušnje za sanjskega psa. Ampak, dokler živimo s starši, dokler so odločite tudi njihove in ne le naše je pač tako, da ne more biti vedno po naše in moramo samo izkoristiti vsako priliko da se povadimo za nekoč, za življenje, ko bomo sami odločali o tem , kakšnega psa bomo meli in koliko jih bo pri hiši.
Za vse, ki želite imeti še enega psa (pa že imate enega, ali 2) pa ja, vem kako je težko, vendar b z veliko truda, potrpljenja enkrat uspelo.
Kot je že napisala
Zoe - čas ko nam starši ne pustijo še imeti psa, lahko lepo izkoristimo za spoznavanje pasme in linij, kontaktiranje z lastniki in vzreditelji in podobno.
Splača se