Fajn debata, se mi zdi kar produktivna.
Jz bi nekaj dodala o razstavah in sodnikih:
Sodniki so si zelo različni med sabo. Imajo zelo različna načela, npr: 1. "Prvo mesto si zasluži pes, ki ima najboljše gibanj, ne glede na spol in starost", 2. "Prvo mesto si zasluži odrasel, dokočno razvit pes (po možnosti impozanten samec)", 3. "Prvo mesto si zasluži pes, ki ima najboljšo anatomsko zgradbo in/ali glavo, ne glede na spol"., 4. "Prvo mesto si zasluži pes, ki je najboljši predstavnik trenutne najpogostejše pasemske linije." 5. "Prvo mesto si zasluži pes, ki je v ringu najbolje predstavljen", 6. Prvo mesto si zasluži pes iz kakšne druge točke, vendar le, če je v trenutku ocenjevanja urejen, počesan in sfriziran v nulo.", 7. "Prvo mesto si zasluži pes, ki je najbolj oddalakan".....
Tko da teli sodniki so res loterija. Lahko imaš dobrega psa, pa bo sodnik tudi to opazil in napisal v ocenjevalni list, ampak prvega mesta oz naziva pa ne bo, ker pes ni bil dobro predstavljen (beri: hendler sodniku ni bil všeč), ali ker pes ni bil primerno urejen (nekateri pravijo, da pač razstava je LEPOTNO tekmovanje, zato je treba psa kar se da uredit in da se nikakor ne spodobi v ring pripeljat le na hitro skrtačenega psa), ali ker je pač mlad, ali ker je psica in ima v konkurenci močnejše in bolj oddlakane samce, ali ker je pes v fazi menjavanja dlake oz. je poletje in je pes pač odvrgel zimsko dlako...
Lahko pa imaš slabega psa, pa uspeš napake skriti s pomočjo prefinjenega handlerja, frizuro, "nabildano" postavo, dekoltejem
, ali pač s čim drugim in tako uspešno premagaš boljšega psa.
Zakaj pa pride do tega, da se sodniki odločajo na podlagi takšnih načel? Po mojem mnenju zato, ker večinoma vsi psi ustezajo standardu. So manjše napake, in vsak pes ima kakšno. Ampak v skupnem seštevku redko katerega psa ne bi mogel proglasiti za pasmo, pod katero je prijavljen na razstavi.
In ker so vsi približno pravilni; enim fali ta malenkost, drugim ta, sodnik pa se mora vseeno v parih minutah odločit, zato pa so si naredili nekakšna takšna načela, katerim psom bodo dajali prednost. To seveda ne velja za vse sodnike, ampak ko si zapisnikar na razstavi, se pa pri nekaterih takoj opazi, kakšen je njihov moto.
Zdej pa še moj prispevek o DNK testih - dejmo najprej malo ponovit kakšne sploh so te očesne bolezni:
Kolikor sem infornirana (če sem kakšen podatek narobe napisala, naj me kdo popravi) o teh dveh boleznih: CEA DNA normal in carrier itak nimata problemov, pri CEA DNA affected pa lahko pri mladiču pir pregledu z lučko veterinar ugotovi znake bolezni, ki potrdijo, da je pes CEA res affected. Ampak večina teh psov, normalno odraste in normalno vidijo (no, vsaj za normalno življenje psa spremljevalca - če imajo lahko slučajno kakšne probleme v posebnih svetlobnih pogojih (zjutraj/zvečer/megla ali kaj podobnega), ne vem). In to je ubistvu status "go normal".
Če pa veterinarji z lučko ničesar ne opazijo, pa to pomeni, da so veterinarji to v resnici spregledali iz različnih razlogov, pes pa naj bi v resnici imel vseeno status "go normal". V tistih redkih primerih, ko ima pa pes dejansko težave z vidom zaradi CEA, se pa to tudi pokaže že pri mladiču, bolezen se razvija nekaj mesecv in potem ne napreduje več, stanje pa ostane enako do konca življenja. Zdravila ni. Če pa odrasel pes nima problema z vidom, potem zaradi CEA ne bo oslepel (še vedno pa seveda obstaja možnost drugih očesnih bolezni).
Pri PRA, je pa situacija bolj zafrknjena. DNA affected mladič večinoma nima nobenih problemov in tudi z lučko ni mogoče ničesar opaziti. Problemi se začnejo pojavljati kasneje v življenju psa (mislm da je najpogosteje pri 3 - 4 letih (ampak to res ne vem kje sem pobrala, tko da mogoče se motim), pa tudi pri 12 letih, lahko pa tudi nikoli), ko ima pes lahko že veliko potomcev. Zdravila ni. Diagnosticira se z lučko, lahko pa se opazi že preden ima pes dejansko probleme z vidom. Zato se priporoča in je tudi smiseln pregled z lučko pred vsakim parjenjem ali pa redno enkrat letno.
Torej, če potegnem črto, se mi zdijo DNA testi za PRA veliko bolj smiselni kot za CEA. CEA se (vsaj pri škotskih ovčarjih, pri drugih pasmah ne vem) ponavadi ne izraža tako, da bi psom škodovala in če je pasma preživela do današnjih laboratorijskih testov, potem je CEA affected morda res normalno stanje za to pasmo?
Za PRA pa res ne vem, koliko se bolezen res izraža, ampak pri CEA to vidiš pri mladiču in ga izločiš iz vzreje, pri PRA pa kot sem že rekla, preden se kaj pokaže imajo lahko plemenjaki po 100 mladičev...
Sana, torej se nimaš nič za bat, da bo Foxy oslepela zaradi CEA in kar se tiče tega "CEA statusa" tvoje Foxy in celotnega legla, je očitno enako praktično vsem slovenskim škotom.
Prav kmalu še ne, ker še vedno iščem vzreditelje, ki DNK testirajo svoje pse in tekmujejo v pasjih športih. Ena vzrediteljica sicer ima resnično dober odnos do psov, dela z njimi, pri vseh pseh opravi test karakterja, tudi razstavljat, ampak klinc ko pa DNK testov še ne dela.
Pa se nimam za mati terezo, ampak mi je absurdno prodajat mladiče za 1000€ to je občutno preveč.
Čara, vidim da imaš zelo stroge kriterije, pa me nekaj zanima: a ti želiš da vzreditelj dela DNK teste iz principa, ker pač želiš naprednega vzreditelja, ampak bi vzela tudi CEA affected mladiča, ali pač zato, ker verjameš, da boš zaradi teh testov bolj prepričana, da bo tvoj pes zdrav?