Če odštejemo dobermana, največjega pinča, je iz družine pinčev pritlikavi pinč najbolj razširjen in priljubljen, od dobermana kot pasme, pa starejši za 200 let. Pritlikavi pinč je pomanjšana podoba srednjega pinča, le brez za pritlikave pasme značilnih izrojenosti (defektov nanizma). Izkopanine dokazujejo, da so pinči stara pasma. Primitivni psi podobnih lobanj so živeli že v paleolitiku.
Pritlikavi pinč - nastopaški pedenj mož, temperamenten in glasen, pa tudi neustrašen, je pasma nemškega izvora (Zwergpinscher). Drugo ime zanj je srnin pinč (Rehpinscher), zaradi česar ga nekateri skrajšano kličejo »srnica«. Vendar v značaju nima le miline srnice. Sicer zelo prijazen do družinskih članov, je mali pes do tujcev oster, je dober čuvaj in se brez pomisleka spušča tudi v prepire z večjimi in neprimerno močnejšimi od sebe. Njegova današnja vloga je družabništvo, ker je zelo primeren za bivanje v stanovanju, čist in enostaven za vzdrževanje. Odlično se odreže
tudi v agilityju.
Prvotno je bil pritlikavi pinč predvsem neustrašen in strasten lovec na podgane. Takrat tudi še ni bilo govora o šnavcerjih, ki so nastali iz prednikov - »resastih pinčev«. Vrste psov so v Evropi začeli v pasme začeli selekcionirati dokaj pozno, v 19. stoletju.
Razen tega, da so bili izvrstni podganarji, so bili dvoriščni psi nemškega prostora – pinči, tudi odlični čuvaji. Z nadležnim lajanjem so opozarjali na vsakega tujca in odganjali vsiljivce, kar najraje počnejo še danes. To je bilo njihovo delo, njihova »služba« in odlika. Lajanje jim je zato ostalo v genih.
S selekcijo je pinč pridobil na elegantni postavi in ustaljeni višini, lastnosti lovca na golazen pa so v njegovem temperamentu ostale, in presrečen je, če kaj upleni, naj bo to miška ali ptič. To pa ne pomeni, da je pinč lovska pasma!
O izvoru imena pinč obstaja več razlag. Čeprav pomeni angleška beseda »pinch« uščipniti, kar je tudi ena od lastnosti pinčev, pa je verjetnejše, da njegovo ime izhaja iz nemščine, kajti »picken« pomeni kljuniti.
Avstrijci ime »Pinscher« povezujejo z besedo »pinzger« (obe imeni se izgovarjata enako), kar pomeni »pes iz Pinzgaua«, kraja v bližini Salzburga.
Sreča pritlikavega pinča je v tem, da se je ljudem izredno prikupil. Z njegovo vzrejo, predvsem v južni Nemčiji, se je ukvarjalo lepo število vzrediteljev, zato je že ob ustanovitvi Kluba za pinče, leta 1895, bilo teh psov veliko, v prvo rodovno knjigo so jih vpisali kar 83. Bili so različnih barv: črni, srnino rumeni, čokoladnorjavi in barve poper sol. Kasneje so se tem barvam pridružile še rdeča in srnino rjava barva. Še pred tem, pa je na Dunaju vzreditelj Ludwig Beckman vzrejal tudi črno bele (harlekin pinče), ki pa so izumrli.
Stari nemški Klub za pinče je več skrbi kot kratkodlakim pinčem posvečal resastim pinčem (kasnejšim pritlikavim šnavcerjem), kar je precej omajalo zanimanje za pasmo. V Švici je vzreja pritlikavih pinčev več kot trideset let životarila na skrajni meji. Nasprotno, so se nad vzrejo pinčev navduševali Nizozemci in Skandinavci. Seveda so si bili psi v tipu zelo neenotni.
»Pritlikavi pinč mora ostati pritlikav pes, toda uporaben, da lastnika lahko spremlja na sprehodih«, je zapisal stari vzreditelj Walhter. In imel je prav…
Čas med obema vojnama je bil vzreji pinčev naklonjen, pinči pa med družnimi pasmami zavzemajo cenjeno mesto. Še posebej, odkar jim je podobo oblikoval izraelski vzreditelj Hamaayan.
Pasma je kljub konkurenci novih pasem v Evropi številčna, razširila pa se je tudi v Ameriko, kjer v rodovno knjigo vpišejo približno 4000 mladičev letno.
V Angliji ima pasma tekmeca v toy (pritlikavemu) terierju, v majhnem toda izredno čuječem in ostrem terijerjčku, ki so jih gentlemani starih časov nosili v žepih suknjičev in so jih varoval pred žeparji. STANDARD PASME
pravi, da je pritlikavi pinč pomanjšana različica srednjega pinča, brez značilnih anatomskih napak pritlikavcev (to so: zaobljen čelni del lobanje oziroma jabolčasta glava, vrabčji izraz, prevelike oči, preizrazit stop, čelna guba, prekratke okončine). Nemškemu srednjemu pinču je podoben tudi po značaju, le da je temperamentnejši.
Pritlikavi pinč je kvadratičen, harmonično in proporcionalno grajen pes, ne prelahek in ne pretežak. Za skladen videz psa je odločilno pravilno razmerje med dolžino glave in hrbta: dolžina hrbta pinča (od vihra do nastavka repa) se ujema z dvakratno dolžino glave.
Prsni koš pinča je prostoren in globok, praviloma sega do komolcev. Temu primerno ima razvito predprsje. V celoti, pinč deluje kompaktno.
(Standard pogosto uporablja termin »primerno razvit«, kar si razlagamo s tem, da pretiravanja v vsaki smeri rušijo skladnost in so pri pinču, ki je majhen pes, nepotrebna in nezaželena.)
Hrbet pinča je čvrst, kratek in rahlo pada. Nikoli ni predolg niti krapji (kar se narobe razlaga za pinčevski). Dolžina hrbta je enaka višini do vihra, iz tega sledi »kvadratičnost«.
Vrat je primerno dolg telesu, ne predolg in ne prekratek, brez podgrline, in umerjeno mišičast.
Glava, ki pinča odlikuje, je podolgovata (klinasta) glava, močna in plemenita. Liniji čelnega dela glave in nosnega hrbta sta vzporedni. Konvergentni ali divergentni liniji sta hiba.. Čeprav ima dobro razvito žvekalno mišičje, ličnic niso preveč izstopajoče. Pinč ne sme imeti lisici podobnega, ošiljenega gobca. Njegov smrček je poln in črn pri temnih psih, pri rjavo rdečih pa v odgovarjajočem tonu.
Vendar morajo biti smrček in ustne dobro pigmentirane, čim bolj temne, tudi psi rjavih psih.
Zobovje pinča je popolno in škarjasto, močno in belo. Vzreditelji pinčev so na popolnost zobovja zelo pozorni in odsotnost premularja pri pinčih ni opravičljiva. Slab znak je tudi napačen ugriz, običajno je vezan na deformacijo gobca.
Prirezana uhlja pinča spominjta na dobro prirezana uhlja dobermana in poudarjata ostrino videza. Ker pa se uhlji večinoma ne prirezujejo več, je pomembno, da sta uhlja visoko nastavljena, imata obliko V, lahko pa sta nošena ob glavi ali pokončno.
Zaželjene so čimtemnejše oči, srednje velikosti, ovalne, nikoli izbuljene. Pogled pinča je vedno živahen, nikoli zdolgočasen. Okroglo ali odprto oko je huda hiba..
Rep pinča je visoko nastavljen in lahko je prirezan (približno pri tretjem členku). Prirezan je nošen pokončnoneprirezan pa naravno, spuščen. Zavit rep je nezaželjen.
Noge pinča so narejene za galopiranje. So močnih kosti, mišičaste in dovolj dolge. Prednji nogi sta ravne in stebričaste, komolci priležni.
Zadnji nogi sta dobro okoteni, stegni sta mišičasti.
Šape pinča so »mačje«, okrogle in sklenjene, kremplji temni, blazinice na šapah močne in trde.
Dlaka pinča je kratka, gladka, priležna in se sveti. Po standardu so dovoljeni enobarvni (rjavi v odtenkih do rdeče) ali dvobarvni pinči (črni s čreslovinastimi ožigi). Zaželjeni so jasni, dobro razmejeni ožigi, čim temnejši in intenzivni. Razporejeni so po glavi na ličnicah do smrčka, nad očmi, pod gobcem do vratu, na prsih (trikotna ožiga morata biti ločena, ne spojena), na prednjih nogah do nadlahti, notranji strani zadnjih nog in na zadku.
Pravilna višina 25 do 30 cm je za pinča, tako kot za vse pritlikave pasme, zelo pomembna.
KUPITE SI PINČA PRI DOBREM VZREDITELJU!
Premajhni in konstitucijsko šibki pinči ( »mignon« pinči) so degenerirani in se jih pri nakupu in vzreji izogibajte. Velja plačati ceno, ki jo postavljajo dobri vzreditelji, in imeti dobrega pinča, ki je »pravi pes« in ne izrojeno bevskalo. Na srečo so nam pri pinčih dobre krvne linije dosegljive, kvalitetnene vzreditelje imamo tudi pri nas, za izboljšanje pasme pa bi veljalo pinče določenih linij tudi uvoziti. Čeprav trenutno niso v vrhu modnih psov, je za pinče značilno, da so največkrat v lastni samozavestnih ljudi, ki v psu ne iščejo simbola moči.
SKRB ZA PREHRANO
Naj vas opomnim - ne dopustite, da bi se vam pinč pretirano zredil. Čar pinča je v skladnosti in eleganci. Debel pinč je znak slabega in premalo discipliniranega lastnika, ki mu ni mar za psičkovo zdravje (zaradi debelosti trpijo srce, krvni obtok , sklepi in še marsikaj). Že mogoče, da je vaš pinč jedec brez primere, toda kaj in koliko poje, je odvisno le od vas! Prehrana naj bo energetsko uravnotežena s porabo. Več gibanja ne izniči posledic vnosa nepotrebnih kalorij in pri hrani ostanite dosledni.
DOSLEDNOST PRI VZGOJI
Doslednost je obvezna tudi pri vzgoji. Pinč ni nikakršna igračka, je pes z močnim značajem in zelo je prebrisan. Ne pustite se pretentati navidezni krhkosti mladička – takoj, ko bo ugotovil, da ima na vas vpliv, vas bo vodil naprej po svoji volji in - izgubljeni ste! Vendar pinč bolj kot večina drugih psov potrebuje človeka v smislu gospodarja, ki ga lahko spoštuje, uboga in mu zaupa. Potrebuje občutek pripadnosti, ki umirja njegovo samozavest, da se mu ni treba neprestano dokazovati z bevskanjem. Pinčeva potreba po občutku lastne pomembnosti je zelo velika - le poglejte ga, kako se giblje, kako se zna postavljati, spogledovati. In končno, kako neznansko zna biti nadležen, kadar hoče!
CRKLJIVCI
V knjigi o pinču Virgilie Corsinove in Sergia Pancalda sem naletela na temo, o kateri lastniki psov ne govorijo z enako lahkoto. Gre za vprašanje ali je pinča priporoljivo navaditi spati v postelji. So ljudje, ki psa načelno ne bi imeli niti v hiši, kaj šele v postelji, in ki jim je že misel na kaj takega nenormalna. Toda, izkušnje pet terapije govorijo v prid dragocenosti dotika. Pritlikavi pinč je majhen in čist pes, zato ni ovire, da ne bi mogel spati ob gospodarju, če to godi obema. Seveda pa je to stvar intime posameznika. Zares pomembno je le, da psa vzgojimo po načelu doslednosti, kot smo govorili v prejšnjem odstavku. Kajti svoje dolžnosti do vzgoje se lastniki psa, ki si ga kupijo za družbo, včasih premalo zavedajo.
Željka Fon Zidar