Glej TipiQ, v te debate prispevaš veliko pozitivnega in pametnega, rado te berem, ampak tule v temi pa presenečaš
Torej ti je tvoja nona bila enako kot tvoja hišna žival ? obstoj in pravice živali enako obstoju človeka ?
O bog pomagi..
Ne in Ja! Obe, moja nona in moja mačka, ki sem ju imela neizmerno rada, sta nepovratno umirali in ob tem neznosno trpeli in dejansko ni bilo več nič, čemur bi sploh še lahko rekli življenje. Davor, govoriš o tem, da pogledaš nekomu v oči, pa vidiš tam, da še vedno žari življenje. To, o čemer govorim jaz, je bilo samo še izključno trpljenje, brez enega samega svetlega žarka.. ni bilo sploh pikice svetlobe.. pravzaprav v oči nisi sploh mogel pogledat.. pravzaprav tudi nisi mogel sploh prodret do človeka, da bi mu dal vsaj malo topline.. ker ta človek sploh ni bil več na tem svetu, ampak je bil ujet v neko temo trpljenja. Bodi brez skrbi, da tudi mačka, dokler se je še lahko premikala, ni bila ogrožena da bi jo dala evtanazirat, ampak ko enkrat odpovedo skoraj vse funkcije in namesto tebe dihajo aparati in ti cevke štrlijo iz vseh možnih odprtin, nimaš več nobenega stika z zunanjim svetom in ni več nobene možnosti za izboljšanje...... in ko se vsake toliko odškrtnejo vrata, takrat iz tebe pridejo samo prošnje za odrešitev.. (ne govorim o komi, kjer nekdo sam diha, brez cevk in se mogoče še da prodret do njega). Od smrti moje none je že kar nekaj let in sem dala žalovanje že skoz in se psihično že distancirala od tega.. pa vseeno.. ko se spomnim na te prizore, ko tole pišem.. imam ponovno solze v očeh. No, ne privoščim ti da bi doživel kaj takega, ne sam, ne v obliki da se to zgodi nekomu, ki ti je res blizu.
Ampak to je pa res že druga tema - ker tule vsaj jaz govorim bitjih, ki jih sploh še ni na tem svetu (niti v obliki združenih celic ne), ne o tistih, ki že so.
Tudi že na začetku te debate sem zapisala, da se od evgenike v vseh pomenih besede, distanciram, ker je preveč spornega in kompliciranega in tudi še nejasnega. Ne glede na to, pa določene stvari, o katerih govori evgenika, oz. so osnova zanjo, so razmisleka vredne.
Lanabela, če se ti za te tvoje frende nisi čutila odgovorne in dolžne jim pomagat in so ti bili samo "zabava", se je pa kdo drug in jim je pomagal kdo drug in so mu bili v breme, pa tudi, če to breme še vedno odtehta pač nekaj drugega (en lep nasmeh npr.), je še vedno breme. Torej ko se je ta tvoja frendica med zabavanjem s tabo npr. podelala v hlače (pač en primer.. lahko si izbereš poljubnega drugega) in si sama ni mogla pomagat, ji tudi ti nisi in se ti zdi, da se je ona ob tem počutila čisto ok? Torej si taka kot sem predvidevala.. Dajmo jih narest, ampak jaz že ne bom skrbela zanje, saj bo kdo drug, če pa ne, mi pa dol visi?
Enako je s socialno ogroženimi. En par jih bo naštepal 10, skrbim naj pa jaz zanje? Poglej, če si se odločil, da jih boš imel, še poskrbi zanje ane? Jasno, da se to ne bo zgodilo in odgovorni potem prevzamemo skrb, ampak s tem ne rešujemo problema, s tem rešujemo samo nič krive otroke.
Zanimivo mi je, da kljub temu, kar pišeš tule, še vedno pri vzreji svojih psic poskrbiš da se preveri možnost okvar in zmanjša riziko da do teh pride. Zaradi obstoja pasme in truda, ki so ga vložili nekateri v razvoj in nastanek teh pasem? Super, ampak se ti ne zdi, da je še toliko pomembneje od obstanka neke pasme, zagotoviti da živa bitja, ki pridejo na ta svet, pridejo z osnovo, za neko dostojno življenje in z nekimi dobrimi možnostmi za dostojno življenje?
Pa še nekaj mi že včeraj ni bilo čisto jasno. Zakaj naj bi že "čistokrvni nerodovniški" ogrožali obstoj pasme? Kdor ima te stvari razjasnjene, bo še vedno vzrejal in kupoval samo preverjene, rodovniške, čistokrvne pse in takih (kot sem jaz, pa se mi to tule očita) je hvala bogu še dovolj.
Sama, če bi imela možnost,
pred spočetjem eliminirat napake, ki so osnova za neprimerno bolj težko življenje, bi to sigurno tudi naredila in točno to tudi počnemo pri rodovniški vzreji psov. Enako če bi vzrejala živali, kot tudi če bi se odločala za potomstvo. Tisti, ki izbere pa, kljub tej možnosti, spočetje kritično deformiranega bitja (tu ne govorim o estetiki, ker je to subjektivno, ampak o resnih zdravstvenih težavah, ki povzročajo hudo trpljenje), je pa zame neodgovoren bedak in en navaden egoističen parazit, ker taki potem običajno tudi ne nosijo posledic svojih odločitev, ampak jih preložijo na druge.
Davor, Pidog, očitno se strinjamo v skupni točki, ki je bila pravzaprav poanta mojega pisanja v tej debati. Ljudje in živali, so živa bitja in ko jih obravnavaš kot živa bitja in nič drugega, se hočeš, nočeš poenotijo določeni pogledi, kar pa ni ravno v interesu nekaterih in nastane cel kažin.
Saj ne rečem, sama sem v praksi tudi še zelo dvolična. Npr. sem še vedno vsejeda in se psihično distanciram (blokada) od ideje, da morajo zato umirati živali.
To pa je tisto, ko je razlika med življenjem in teorijo in zaradi česar je moje pisanje v tej debati usmerjeno samo na izpostavljanje in primerjave skupnih točk, ne pa tudi na realizacijo.