Tema: Moj pes NI moj prijatelj

[Nokia]

Zdravo,

preden sem pred letom in pol dobila psa, bila sem prepričana, da bo pes moj pravi prijatelj.  Prepričana sem bila, da bova s psom stkala res posebno, močno vez. Vendar žal tega zdaj še ne čutim in sem kar žalostna. Spomnim se, da je inštruktorica omenila, da psi na odnos gledajo predvsem nagonsko, zato so lastniki psov včasih razočarani, ko se pes npr. hitro navadi na nov dom. In točno tako sem jaz razočarana, saj imam občutek, da bi me moj pes brez težav zelo hitro zamenjal. Ne čutim neke brezpogojne vdanosti, ne čutim, da bi me imel za svojo. Kot odnos z med cimri, ki se sicer tolerirajo, kako rečejo, se imajo občasno zabavno, pa sicer nikoli ne bodo prijatelji.
A ima še kdo takšno izkušnjo? Morda lahko omenim, da se z njim res veliko ukvarjam in da tudi partner ne čuti te povezave s psom.

Zdaj ne vem, ali sem sama morda preveč idealizirala odnos vodnik-pes ali pa enostavno nimam sreče in se s tem konkretnim kužkom pač ne ujameva A je to ujemanje pomembno v odnosu med človekom in psom?

[BlackDevil]

Jaz osebno mislim da je to da s psom resnično "klikneš" zelo redko. Jaz z mojim sedanjim nimam te povezave ampak ga kljub temu ne bi zamenjala. Se da kljub temu narediti veliko. Glede na to kar si napisala se mi zdi je napaka v tvojih previsokih pričakovanjih.

Kakšne pasme pa je?

[Davor]

bo potrebno gledat manj romantizirane filme kot so Hatchiko;
pes je žival, ni tvoj partner in ne prijatelj, to čustvo spostaviš le ti z svojim psom ne on s teboj, kar njega navezuje nate je nagon in tisočletja dolga evgenika, ki je naredila psa odvisnega od človeka
psi so v bistvu egoisti in sledijo svojim nagonom, vse ostalo so želje v naših glavah,

za zapolnitev čustvenih potreb pa imate partnerja, družino , prijatelje oz. bližnje in , pes tega ne bo storil niti ni za njega koristno če se ga s temi prekomerno obmetava

[Keka]

Kakorkoli že racionalist Davor pojasnjuje, se jaz ne morem strinjat z njim v celoti. Jaz za mojega psa lahko rečem, da je moj prijatelj. Ne sicer v tistem smislu kot je človek, ampak dejansko je pes navezan name in jaz nanj. Ko sem šla na potovanje so mu moji nudili popolnoma enak komfort kot ga je deležen z mano, mogoče celo več, ker so bili ves dan z njim, jaz sem pa dopoldne v službi. Pa se mu je kljub temu skoraj "odtrgalo", ko sem prišla nazaj. Če sem slabe volje on to čuti in se uleže zraven, če sem vznemirjena se začne drugače obnašat. Ne vem - nagon? Vem, da pes v osnovi dela na osnovi nagona, ampak se mi zdi, da neko vez vseeno lahko vzpostaviš. Z leti se to utrjuje.
Aja, druga oseba na katero je moj pes blazno navezan je pa moja stara mama. Mogoče je osnovno navezavo vzpostavila s piškoti, ki mu jih je na skrivaj dajala, ko je bil mladiček, ampak zdaj on vsak dan, ko greva mimo njene sobe, "vdre" skozi vrata (če so priprta), skoči k njej v naročje, jo poliže in potem pride nazaj k meni. Ne vem, če je to zgolj nagon.

[Davor]

tale "navezanost" izvira iz koristi, pse se pač rado podcenjuje. ampak  ti so se naučili prebrati človeka do te mere da lahko sprožijo določeno reakcijo pri nas ali mi pri njih, vedo kdo jih hrani in kdo vodi, saj smo jih tako prevzgojili
 tudi ostale živalske vrste se da naučiti podoben odnos z človekom
poleg tega ljudje pač vidimo to kar želimo videti, tako se raja pogovarja z svojimi ribami ali rastlinami ali pa ima 100 mačk

Prijatelj je človeški koncept, temelji na človeških medosebnih odnosih, psi tega ne poznajo, v krdelih jih vodi nagon in pač določena hirarhija, zahodna družba pa je začela tretirati pse kot nadomestilo otroka

 Potem pa dobiš takšne teme, ko pade romanca in ženska zve da bi jo pes zamenjal za prvo klobaso   

[JennyK]

Zanimiva tema!
Se kar moram strinjati z Davorjevim razmišljanjem.
V odnosu z mojim psom sem vsekakor tudi jaz bolj navezana (čustva) na psa kot obratno. Ja, lahko to trdim, če realno pogledam na najino vez. Seveda je psica grozno navezana name. In ne, za eno klobaso se ne bi prodala, hehe.  Vendar pa bi hipotetično ločitev od mene bolje prenesla kot obratno.

[Keka]

Najboljši ste taki, ki namerno preberete samo tisto kar sovpada z vašim mišljenjem 
Ok, pa pustimo mene, ki imam psa, če povzamem, za nadomestek otroka. Stara mama ga pa nima. In ne daje mu več priboljškov, ničesar. Vse kar je, je to, da ga je zelo vesela, kadar pride. In pes dejansko do nje reagira popolnoma drugače kot do ostalih pa nima nobene koristi, razen kakšen "čoh" več, pa niti slučajno ne smeva it mimo njenih prostorov, da se ne bi ustavila tam. On je njen "prijatelj" in to nima nobene veze z njegovim pranagonom, hierarhijo ali krdelno pripadnostjo. Mogoče bi pa morali posnet film 
Se pa strinjam, da bi moj pes lažje preživel to, da ni mene, kot jaz da ni njega. Ampak tudi realni primeri v življenju so bili, ko pes ni prebolel smrti lastnika, ne vem kaj je potem z njihovim nagonom narobe.

[Lanabela]

No poudarjanje večne hvaležnosti in zvestobe zlasti pri zavetiških psih, ki se jih očitno hočejo losat tako, da pri ljudeh vzbujajo nerealna pričakovanja zna imeti za posledico tudi razočaranje novih lastnikov. Ker psi to pač niso.

Dobro bi bilo vedeti, kakšne pasme je pes (ker psi različnih pasem izkazujejo naklonjenost na različne načine, eni so izrazito zadržani že po pasemskih predispozicijeh.
Tudi starost psa ni nepomembna - odrasli psi, ki so zamenjali že več lastnikov ponavadi težje vspostavijo z novim lastnikom res trden odnos.

vedeti je treba, da pes ni razumsko bitje ampak nagonsko in predvsem čustveno bitje. Medsebojni odnos je potrebno izgraditi. Če želimo doseči res dober partnerski odnos (ja psi in ljudje so lahko partnerji, kdor ne verjame, naj vpraša prvega policaja s psom) ni dovolj da "se s psom ukvarjamo" in mu strežemo spredaj in zadaj, s psom je treba delati. Ne da mi delamo s psom ampak da midva, jaz in pes delava skupaj. Upam da se razume, kaj želim povedati.

In btw, tudi med psi samimi v krdelu ni samo nagon (katerega si pravzaprav imislil?) in hierarhija, je tudi medsebojna navezanost (včasih izredno močna) ali na drugi strani antipatija, ki nima nič s spolom, starostjo, rangom....

[čara]

Brezpogojna vdanost, hvaležnost, zvestoba...To je zame navadna oslarija. Psi so oportunisti, takoj zamenjajo za nekaj boljšega. Kako prav jim dam!
Psi so bitja nagonov in čustev. Jaz vsakega psa obožujem in se z njim povežem in ustvarim nek odnos in v tem blazno uživam. Uživam v skupnem delu, ustvarjanju v vsem kar me pes nauči in pokaže kaj deluje in kaj ne.
Psi so različni kakšni se bolj prilepijo na lastnika, drugi so pa ekstra samostojni in samosvoji, kar pa ne pomeni, da s takim psom ni mogoče vzpostaviti čudovitega odnosa, ki temelji na medsebojnem spoštovanju.

Psa je treba opazovati, spoznati kaj mu je všeč, kaj mu veliko pomeni in kaj se ga ne dotakne. Na tak način se potem "povežeš". Ko že po načinu hoje, nagiba glave in pogleda točno veš kaj sledi. Psi so zakon. Če ti je le toliko do tega, da jih razumeš kako oni dojemajo svet.

[KARMEN]

Vprašanje je, kakšna so sploh tvoja priCakovanja in kako si ti ta odnos zamišljaš. Jaz imam sedaj tri pse, zadnji je moj sedmi pes, vsak od njih je imel do mene popolnoma drugačen odnos, z vsakim sem spletla različne vezi. Le dva od njih sta iste pasme, ampak to sploh nima veze. Na splošno mi je veliko bolj všeč imeti bolj samostojnega, neodvisnega psa, ki se mi pretirano ne lepi. Ampak niso vsi taki. Čeprav sem jaz bila na vsakega močno navezana na svoj način, od nobenega od njih nisem nikoli pričakovala enako. Raje imam psa, ki ga lahko vsakemu pustim v varstvu, če pa bi se mi kaj zgodilo, bi se z lahkoto in hitro privadil na novega skrbnika.
Največje težave bi sigurno imela z mojima avstralcema, ki sta mi prilepljena kot senca. Njiju res težko komu pustim, eden je celo zbežal. Imata pa zato veliko drugih dobrih lastnosti, ki jih cenim, kar pri drugih psih nisem doživela. Ampak vseeno bi raje videla, da bi mi včasih pustila dihat, kot naprimer Lili posvojenka iz Bosne, za katero doma pozabim, da jo imam.
Glede tvoje brezpogojne vdanosti psa pa mislim, da imaš sama težave z razumevanjem tega pojma, zato bi ga rada doživela od psa. Ljudje ponavadi to pričakujemo od ljudi, ne od živali. Ali pa tudi od ljudi ne!
Tudi jaz sem jokala, ko sem gledala Hachika, ampak res ne bi svojemu psu želela, da me do smrti čaka na postaji. Raje bi videla, da me čimprej pozabi in živi naprej srečno življenje s kakšnim dobrim človekom, ki ga bo imel še rajši od mene.

[Lusi]

Na splošno mi je veliko bolj všeč imeti bolj samostojnega, neodvisnega psa, ki se mi pretirano ne lepi. Ampak niso vsi taki. Čeprav sem jaz bila na vsakega močno navezana na svoj način, od nobenega od njih nisem nikoli pričakovala enako. Raje imam psa, ki ga lahko vsakemu pustim v varstvu, če pa bi se mi kaj zgodilo, bi se z lahkoto in hitro privadil na novega skrbnika.

Tudi jaz sem jokala, ko sem gledala Hachika, ampak res ne bi svojemu psu želela, da me do smrti čaka na postaji. Raje bi videla, da me čimprej pozabi in živi naprej srečno življenje s kakšnim dobrim človekom, ki ga bo imel še rajši od mene.

Točno to.. ta "pretirana" vdanost, ko pes ne funkcionira normalno ob lastnikovi odsotnosti, je prav moreča. Mene osebno še dodatno odvrača od tega, da bi šla brez psa na počitnice, pa ne zaradi njega, ampak zaradi sebe. Midva imava bivšo verigarko, ki sva jo vzela pri njenem enem letu, in psica najbolje funkcionira, če sva prisotna oba. Če partnerja čez vikend ni, se na videz mogoče ne opazi, ampak se npr. bikovke, ki jih ima itak zelo rada, sploh ne pritakne. Tudi na sprehodu se opazi bistvena razlika, če sva oba prisotna.
Če naju ni, člani družine iz drugega nadstropnja iste hiše niso niti zadosten, kaj šele dober nadomestek.

Po drugi strani je psica velik dobrovoljček in verjamem, da bi jo povsem druga oseba uspela enako osvojiti (predvsem z žogo in veliko bližine). Zaradi tega mi je bistveno lažje ob misli, če bi se nama na poti kaj zgodilo in...

Mogoče se lotita kakšne aktivnosti, primerne za njegovo pasmo.. nekaj, v čemur bo pes res užival.

[Nika]

tale "navezanost" izvira iz koristi, pse se pač rado podcenjuje.

In to tako podcenjuje, da nekateri preprosto ne morejo doumet da lahko ima pes nekoga celo rad. In ko pride ta nekdo domov, je pes vesel zato ker ga spet vidi in ne zato, ker ima v glavi da bo jedel, da bo počohan, da bo peljan na sprehod.

Z mojo prvo psičko nama od začetka ni "kliknilo". Sva se imeli radi, vendar kljub temu da sva hodili v šolo, tekmovali v agilitiyu, ogromno časa preživeli skupaj ni bilo čisto to to. Zaj* sem pri njej vsega in svašta in šele takrat, ko sem (sva) resno začeli odpravljat te težave se nama je začelo odpirat in je "kliknilo". S sedanjim pa že od štarta delam tako, da ni mogel ratat ven zaj* kot pokojna psička, poudarek šolanja je bil na odpoklicu, izvrsten odpoklic pa dobiš samo z izvrstnim medsebojnim odnosom in trdim delom. In ravno delo povezuje navezo vodnik-pes, tako kot Lanabela piše da ne samo da ga ti nekaaj učiš, ampak da skupaj poiščeta pravo pot in premagujeta ovire. Če mi pes pade v jamo, ga ne bom takoj ven zvlekla ampak mu bom prvo pokazala kje lahko sam ven pride in šele če ne bo šlo, mu bom fizično pomagala. Tako se gradi zaupanje in medsebojno spoštovanje.
Imam senco, to je pa res  In tako kot zna bit problem, če ne čutiš zadostne povezanosti, zna bit problem če pes noče jest ali it na sprehod ko te ni doma. Na sosednjem forumu se je enkrat pisalo o tem, da so nekateri psi umrli kmalu po smrti lastnika - sam recimo pomoje, če bi jih dali v za njih primeren dom in jih zaposlili, se to ne bi zgodilo. tako so pa doma ždeli, domači jim niso znali pravilno pomagat in so počasi hirali. Če bi recimo Buda ostal sam se mi zdi čisto možno da bi shiral brez mene, ker mu domači res ne znajo dat vsega kar on rabi; če pa bi šel v nov dom, kjer bi kdo z njim delal in ga zaposlil bi pa mogoče celo počasi pozabil na mene. Kaj pa drugi mislite glede te tematike?

[Davor]

da nekateri preprosto ne morejo doumet da lahko ima pes nekoga celo rad

awww,

http://www.youtube.com/watch?v=vWOWh-iw8L4

Richard Gere v glavni vlogi, so točno vedeli za katero ciljno skupino gledalk se gre, namest da bi dal enga starga malega azijata, saj to je Ueno namreč bil   


imeti nekoga rad je še eno človeško čustvo in pes pak ni človek (to moram na tem forumu vsake cikle poudariti, ker se rado tule pozabi)

[Zarja]

Spet smo prišli do tega, da dokler Davor ne bo delal s svojim psom, ne bo razumel 75% ljudi na tem forumu.

[Nokia]

No, saj dojamem, da je pes žival in da v prvi vrsti poskrbi za svoje potrebe, samo očitno sem vseeno preveč idealizirala. Kuža je pasme madžarska vižla, ki naj bi se zelo navezali na človeka in tu to tudi izkazovali. Saj se rad stisne k meni, me preliže in ima rad čohanje, samo nimam pa občutka, da ve, da sem jaz njegov človek  Vem, da bi tudi jaz raje šla kam, kjer mi ne bi bilo toliko pravil, samo vseeno...

Vem tudi, da je to moje civljenje sebično, vendar si ne morem pomagat, imela sem drugačna pričakovanja. Kar me pa dejansko skrbi, pa je to, da mi je znanka rekla, češ nekateri karakterji pač ne gredo skupaj. In v kolikor se pes in vodnik ne ujameta, potem pes ne bo nikoli zares srečen oziroma nekaj v smislu, da nikoli ne bo dosegel najboljšega sebe.

Me pa zanima, ko nekateri omenjate, da je potrebno delati SKUPAJ s psom, kakšne aktivnosti imate to v mislih.

[čara]

Vižla je lovski pes, ptičar. Normalno da ima glavo za svoje razmišljanje in samostojnost. Hehe. Pokukaj v lovsko šolo, temo, prinašanje, menda veš kdaj mu srce zapoje.
Pa ni stvar v  tem, da je psu ob pravilih slabo ali bi raje imel brez. Sploh ne. Stvar je v tem, da si fer, dosledna, stabilna in da mu zadovoljiš naravne nagone (prinašanje, tek, preiskovanje terena), agility jim je tudi super. Važno je, da je pes uspešen zaradi tebe in tvojih navodil.

[Nika]

Si upam trdit, da če bi od štarta delala s tvojo vižlico lovsko šolanje tele teme tukaj ne bi bilo  Treba je zadovoljit pasje potrebe in treba je zadovoljit potrebe glede na pasmo. Ko vidiš kako pes dela za kar je ustvarjen in ko pes lahko dela kar mu je v krvi ter si s tem puče ventile..Zdej glede lovstva ne vem kako te vleče, koliko se še zdaj lahko naredi in kaj se sploh lahko dela, če bo samo tvoj spremljevalec, nekje v okolici Ljubljane prav potekajo tečaji za ptičarje, kot drugo imaš pa en kup aktivnosti RO, agility, frizbi, doma se lahko tudi s sledenjem poigravata, če je primerna bi lahko šla za terapevstkega psa (poglej si Kosmate smrčke) ipd. Sama poslušnost je tudi pomembna, vendar z njo ni treba pretiravat ampak izbrat nekaj zabavnega za tebe in psa. Na koncu koncev pa tudi trikci, ki so lahko čisto brezvezni sam se skozi njih nauči razmišljat, uživat v delu in krepit samozaupanje ter zaupanje vate. Sprehodi in žogica v takem primeru res niso dovolj, sploh ker je psica kot zgleda samozadostna in vaju s partnerjem ne potrebuje. Dajta ji razloge, da baju bo potrebovala in naj bodo malo močnejši od hrane in sprehodov 

[Davor]

Spet smo prišli do tega, da dokler Davor ne bo delal s svojim psom, ne bo razumel 75% ljudi na tem forumu.

Resnicno upam da ti procenti ne drzijo, jaz si psa nisem omislil da bi me ta custveno zadovoljil z kazanjen naklonjenost, dejansko je tule cel spekter dejavnikov zakaj je to narobe, me pa ne preseneca

[Lanabela]

No ja, preveč podcenjevati psov (in živali nasploh) ne gre. Če bi Davor rad videl hišne ljubljenčke, ki delujejo samo na podlagi nagonov, si mora ogledati pajke, paličnjake, orjaške stonoge in kar je še takega podobnega. Že ribe občasno sežejo preko te meje, da o kakšnih hobotnicah sploh ne izgubljam besed.

V bistvu so nam psi veliko bolj podobni, kot bi si mi radi priznali (samo ne na način, kot si ga predstavljajo tisti, ki v njih vidijo kosmate otročičke)
Enako kot mi so tudi psi pretežno (ne pa vdno) pragmatiki, ki gledajo na svojo korist, tako kot mi, so tudi psi prepričani da se svet vrti okrog njih in enako kot si mi lastimo pse,  so oni prepričani, da smo mi njihova lastnina.

Vižle so samostojni psi in naklonjenost človeku izkazujejo drugače kot recimo ovčarji. In ja, svetujem, da začneta skupaj delat nekaj, kar je tem psom pisano na kožo: prinašanje, sledenje, iskanje igrač ali oseb, tek... poleg poslušnosti in kakšnih trikcev.

Je pa res, da občasno do neke trdne povezave med lastnikom in psom ne pride. Tako je pri nas dolgo živel pritepenec, slep pes ki smo ga imenovali Žučko, ki nikoli ni postal moj pes. Je sicer zavzeto opravljal tist, kjar je smatral za svojo dolžnost (torej patruljiral ob mejah "svojega" ozemlja, opozarjal na prišleke, odganjal tuje pse in mačke...) se je pa videlo, da je do konca pogrešal svojega prvega lastnika in verjetno ga je občasno šel tudi iskat. Tudi pri polarcih se pogosto zgodi, da se pes ne naveže na svojega lastnika in mu to tudi zelo jasno z vsem svojim vedenjem kaže (in se zna celo zgoditi, da si sam poišče drugega) Meni se je enkrat zgodilo, da malce starejši mladič samojed ni maral nove lastnice, ko je prišla ponj. In se kasneje nikoli nista ujela (kar me je izučilo: če mladič ne mara bodočega lastnika, potem ga pač nisem prodala, ne glede na zamero. In če se je pokazalo, da sta se potencialni novi lastnik in pes (malce starejši mladič ali odrasel) takoj ujela, sem psa oddala, tudi če so bile okoliščine daleč od idealnih.

[PravaBiBa]

Tako kot ljudje so si tudi psi različni, nekaj na osnovi genetike, nekaj na osnovi značaja.

Lahko pa podam primer, ki ga imam v bližini. Pes moje sestre je Bigl. Domov ga je pripeljala starega 5 let in sicer iz Krke, kjer je rastel brez človeške bližine (takšne ki bi mu odgovarjala in bila prijetna). Vsi smo rekli, da je izgubljen primer, da se tole ne bo dalo udomačiti niti pod razno. No, sestra ga je pripeljala in čez dve  leti je zadeva izgledala prav komična. Sprehajali smo ga vsi, ker ima sestra tak delavnik, hranili vsi, cartali in čohali vsi, ampak pesjan je ob uri ko ona prihaja domov zlezel na kavč, gledal na cesto čez okno in čakal, da ona pride domov (dogajajo se tudi zalivanja pohištva iz protesta, če je odsotna par dni-narava službe, v enem primeru se je gospod potrudil zlesti celo na kuhinjsko mizo). O bevskih, ko je prišla niti ne bi pisala, najbližji opis je, da je bil v vesel ker je končno doma. Ampak gospod, je v stanju že čez 15 minut odpreti vhodna vrata, če niso zaklenjena (tega trika ga nismo učili ) in zvizniti s svojim lovskim noskom za novimi vonjavami, takrat ne pomaga nobeno klicanje rotenje in podkupovanje. Glede podkupovanj je pa tako, da ga vsi bolj podkupujemo (tudi v njegovo škodo včasih) kot ona......Zdej pa vprašanje ali je to nagon, genetika, navezanost, hvaležnost ali kaj drugega.....je pa res, da ker je Bigl ko nos zalaufa vsa navezanost izgine skupaj z njim, dokler se gospod ne odloči sam vrniti domov.......pesjan je sedaj star 12 let, njegovo obnašanje pa še zmeraj isto, kljub težki operaciji odstranitve raka na vranici.....


Po mojem je njegovo obnašanje zmes genetike, značaja in nagona.........od psa do psa različno
Moja šmizla zmešanka, pa je kot maček, rabi hrano, čohce, dokaj poslušna, ampak bi me takoj zamenjala za drugega lastnika, nobenega pretiranega veselja ob vrnitvi, nobenega znaka pogrešanja.....k maček    ampak je moja cort kosmati in nadomestek termoforja

[Davor]

opisala si tipičnega bigla, tudi pri nas je tak cirkus, očitno je problem da same delate določene asociacije kar bi želele videti, bolj se čustveno vežete na žival več jih vidite

[Nika]

Davor, zakaj si si ti sploh omislil psa? Kaj ti je falilo preden si ga imel?

[KARMEN]

Brez psa ni imel smisla nadlegovati na tem forumu  !

[Davor]

Davor, zakaj si si ti sploh omislil psa?

kot hišno žival in predvsem za kar so bili psi vzrejeni : kot družabnik (na sprehodih, raznih aktivnostih ali buh vari na kavču da mi noge greje, pa ajd zalaja ko kater neznan pride...) , za vse ostalo pa imam svoje bljžnje in soljudi,

namen psov nikoli ni bil da nadomesti vaše partnerje, prijatelje ali otroke, gre za žival, ostalo je vse v vaših glavah in mogoče je cajt vprašati se zakaj

[Lanabela]

Ja pa ja de. Bigli niso bili vzrejeni zato, da bi na povodcih vodili svoje lastnike na sprehod, niti niso bili vzrejeni zato, da bi opozarjali na tujce. Vzrejeni so bili kot stroji za gonjenje zajcev. Ker je bigl tudi pes in ne samo bigl seveda lahko opravlja tudi vlogo družabnika in termoforja, kar pa je podrejeno pasmi. Ko se sproži nagon (genetika) je v trenutku pozabljeno vse naučeno (okolje), dokler se program ne odvije do konca. Za družabnike na sprehodih in gretje nog v mrazu so bili narejene druge pasme, ki se vsaj držijo lastnika na sprehodih in jim ne klikne v glavi off vselej, ko zavohajo zajca in veliko lažje obvladijejo svoje nagone.

In ja hudo je, kadar je pes nadomestek za človeške prijatelje ali celo partnerje. Kar pa seveda ne pomeni, da pes ne more biti prijatelj (drugačen in druge vrste kot ostali naši človeški prijatelji) in partner (druge vrste in drugačen kot naši ostali službeni partnerji). Vloga otroka psu ne leži najbolje, ker pač zelo hitro odrastejo in so potem odrasla bitja. Česar mnogi lastniki ne razumejo in z njimi vse življenje ravnajo kot z nebogljenimi otročički. Vendar pa sem pri nas videla zelo malo konkretnih primerov, ko je bil pes dejansko nadomestek otroka.

In btw Davor, celo Descartes, ki je pisali o živalih kot o brezdušnih strojih, ki se avtomatsko odzivajo na dražljaje iz okolja je imel doma psa, s katerim se je pogovarjal......

[Davor]

Oh se tudi sam pogovarjam s svojim psom, gre za cloveski impulz, kar pa ne pomeni da ta razume cloveski jezik  (kljub trditvam tule da ja)
Kar bigl je ali ni po standardu mi osebno dol visi, nalogo druzabnika krasno opravlja je del druzine, ob koncu dneva pa se zavedam , da je zival in nimam potrebe je poclovecit,IMHO ce bi bil pes bi mi to bilo zaljivo

[Lanabela]

Aha, samo to, kaj smatramo kot počlovečenje se razlikuje.

Koliko pes razume tisto kar mu govorimo je odvisno od več dejavnikov. Načeloma sicer ne razumejo pomena besed, razumejo pa ton in skupaj s telesno govorico (ki jo razumejo veliko bolje od nas) in našim čustvenim stanjem (ki ga zavohajo preden se ga mi sploh zavedamo) ponavadi zelo natančno ugotovijo za kaj gre. z dodatkom, da se bolj birhtni psi, ki stalno žive med ljudmi in ki se jih uči in s katerimi se pogovarjamo, sčasoma lahko sami naučijo vsaj priobližnega pomena velikega števila besed (več 100) in potem razumejo iz naših pogovorov (celo tistih, ki se ne tičejo direktno njih) veliko več, kot smo mi pripravljeni verjeti.

[TibiQ]

Davor, sedaj ga pa biksaš. Seveda razumejo vsaj nekaj človeške govorice. Če ne bi, potem so vsa povelja (verbalna seveda) naučena med šolanjem iz vzgojo odveč.

Kar se tiče vprašanja kaj je počlovečenje se strinjam z Ireno. Npr. pričakovati od vsakega psa, da se bo med ljudmi obnašal kot da ni pes, s pasjimi nagoni in odzivi nanje, učenje in vzgoja na načine, primerne za človeka in ne za psa, so tudi stvari, ki se jim lahko reče počlovečenje.

Sploh pa ne razumem kdo je tu govoril o tem, da si je omislil psa zato da bi se čustveno zadovoljil. Je pa jasno, da so stvari veliko bolj fajn, če se v kateremkoli odnosu tako ali drugače čuti prijateljstvo in naklonjenost, kot če se ne. In kar se tiče vprašanja ali so psi sposobni se navezati, sem pa itak mnenja, da ravno toliko kot ljudje. Eni ja, drugi ne.

Davor, kako pa ti pojasnjuješ vedenje psa, ki po smrti lastnika shira in je apatičen, pa čeprav mu nadomestni lastnik nudi več hrane, boljšo hrano, več aktivnosti,..?

Davor, ti sicer zagovarjaš da so psi izključno koristolovci, pa bi rekla, da tudi večina medčloveških odnosov temelji na koristoljubju. Če ne na tistem očitnem, pa na manj očitnem - tudi neko dobro delo je lahko opravljeno zato, da se potem človek, ki ga opravi, bolje počuti - torej ni povsem brez "plačila" ane, pa ne smemo pozabit na deviance, ko je nekdo v človeškem odnosu trpinčen in to trpinčenje prenaša - kakor se sliši čudno, je to zato, ker to potrebuje (odvisnost od takih odnosov) - in enako je lahko s psi.

[Davor]

Ne psi ne razumejo pomena jezika, znajo pa asociirati določen zvok/gib z željenim vedenjem ter odzivom lastnika (in pridobljene nagrade); ta lastnost kot sama ni nekaj posebnega in je prisota pri večini živalih;na istem principu temelji naklonjenosti in iz istega principa izhaja PM; tule pa je tisočletja evgenike omogočila da pes bolj kot druge živali znajo brati človeka, so manj samostoji kot njihovi predniki in tako bolj vezani na človeka, tole je enostavno vzrejeno,

Davor, kako pa ti pojasnjuješ vedenje psa, ki po smrti lastnika shira in je apatičen, pa čeprav mu nadomestni lastnik nudi več hrane, boljšo hrano, več aktivnosti,..?

folklora + stres ob spremembi okolja; koliko vem se tudi pri mačkah lahko to zgodi pa eni trdijo tudi za ribe 

pa bi rekla, da tudi večina medčloveških odnosov temelji na koristoljubju.

kaj želiš povedati da bi tvojega zapustila za prvo klobaso ?
Drži ,koristoljublje je pač človeška in pasja skupna narava saj izvira iz nagona o preživetju , ampak ljudje napram psom imamo razum ter racionalno misel, tudi če si pragmatik je to zaradi tvoje racionale; tako hrt ki zakolje zajca ne tuhta dosti o tem, ker pač to on
je.

če se v kateremkoli odnosu tako ali drugače čuti prijateljstvo in naklonjenost, kot če se ne

da ampak ta odnos je izključno enostranski, dvostranski postane v naših glavah; psi ne razumejo in ne morejo razumeti koncepta prijateljstva, gre za izključno človeški odnos

[Lanabela]

Bom samo še enkrat napisala: ne podcenuj živali.